Tiskane izdaje
Hitro in odločno drsi po belem papirju in daje moški figuri z novimi podrobnostmi značaj. Nad njo rahlo zariše oblaček in vanj doda nekaj besed. Ko se s konico svinčnika nato loti naslednjega risanega lika, začne prva slika njegovega stripa dobivati jasnejšo obliko.
Risane podobe so Izarja Lunačka pritegnile kot otroka, ko se je ob stripih Walta Disneyja v reviji Mikijev Zabavnik in kasneje ob junakih Mikija Mustra naučil brati. Svojega prvega je narisal kot osnovnošolec in jih redno objavljal med študijem filozofije, primerjalne književnosti in slikarstva.
Tokrat za svoj blog na Delovi spletni strani pripravlja novo zgodbo v sliki. »Zapišem prebliske in domislice svojih zadnjih dni in jih podkrepim s stripom,« opisuje Izar, medtem ko s svinčnikom drsi po papirju.
Risba: Izar Lunaček
Potez za seboj ne popravlja. Njegovo risanje je utečeno, skoraj rutinsko, saj danes riše v slogu, ki ga dobro pozna: »Če se lotevaš novih likov, zahtevnejše igre svetlobe in sence ali bolj realistično narisanih živali, pa je treba več premisleka.«
Kmalu seže po črnem pisalu in prevleče poteze svinčnika. Oblike na papirju so zdaj vidnejše, gibi roke previdnejši. Njegove pozornosti ne odvrne niti močno julijsko sonce, ki ožarja stavbe, vidne skozi okno njegovega ateljeja na Kersnikovi v Ljubljani.
Stalne like postavi
Scenarij uredi v obliko šestih slik enakih velikosti in razmisli, koliko besedila postaviti v katero sliko. »V oblačkih ne sme biti preveč besed, razen če želiš ustvariti vtis zgovorne osebe. V tem primeru narišeš večji oblak, ki pritiska na druge,« pravi Izar o svojem postopku risanja.
Z radirko zbriše sledi svinčnika pod nalivnim peresom, popravi še kakšno manj vidno potezo, nato si pomaga z računalnikom. »Risarji naredijo danes veliko stvari digitalno, meni pa je še vedno ljubši svinčnik,« pravi. Ko se risbe pojavijo na zaslonu, v programu izbere vijolično in rumeno barvo ter s pisalom na tablici zapolni ploskve. Poteze njegovih likov so zdaj bolj poudarjene in žive.
Strip v medijih
Svoje zgodbe z oblački je pet let vsak teden objavljal v Slovenskih novicah in občasno v Delu. Spomni se začetkov stripa in pravi, da so jih v časopise dodajali, ker so želeli pritegniti nove bralce. »Združuje dramatično, tragično in smešno, dober strip pa je tudi jedek. Odkar jih je večina medijev začela odrivati na stran, je v Sloveniji zgolj z risanjem stripov nemogoče preživeti.«
Zdaj redno ilustrira za mladinske revije, Pravno prakso in knjige. Nekatere polnijo knjižne police tudi v njegovem ateljeju in so mu poleg nekaterih filozofskih del v navdih.
Preden se loti risanja, prebere knjižno predlogo, nato pa dela na podlagi konceptov, predstavljenih v njej. »S humorjem želim v bralcu prebuditi željo, da bi se mu porodila nova vprašanja o bistvu besedila in ga spodbudila k nadaljnjemu razmišljanju,« pravi Lunaček.
Stene njegovega ateljeja so zapolnjene s fotografijami in posterji likov iz kultnih stripov, ki jih je kupil v striparnici v Barceloni. »Rad imam utrip in razmišljanje ljudi tega mesta,« pravi o njej. Na tleh je nekaj belih listov, skic in več stripov v okvirjih. To so stripovske table. Na vsaki je ena stran daljšega stripa, ki lahko avtorju vzame tudi do dvanajst ur dela.
Foto: Aleš Černivec
Četudi veliko ljudi kupi strip zaradi res dobre risbe, ta ni vedno njegov najpomembnejši element: »Ključno je, kako avtor pelje zgodbo, da se bralcu med branjem v glavi odvrti film z vsemi detajli slike in zgodbe.« O poti do stripa, s katerim je zadovoljen, pa pravi, da instinktivno postavlja osnovo, nato pa dela počasneje. »Vmes grem za kakšno uro stran in kasneje dopolnjujem z detajli.«
Striparnici v Stari Ljubljani
Z odprtjem so hoteli nagovoriti predvsem mlajše in tiste, ki stripa ne poznajo. Ponudbi dodajajo nove tudi glede na želje kupcev in si želijo, da bi stripi postali del kulture, kot je obiskovanje gledališča, kina in branje knjig. Vsak dan za prodajo prostovoljno skrbi eden izmed ustanoviteljev. »Prodamo približno sto izvodov na mesec. Če bi želeli koga zaposliti, bi jih morali prodati vsaj še enkrat toliko,« pravi, a dodaja, da so z odzivi kupcev zadovoljni. Obiščejo jih tudi starejši, ki so odraščali z Mikijem Mustrom, zdaj pa bi se k stripom radi spet vrnili.
Prva striparnica v Sloveniji je nekaj kilometrov stran od njihove v Stari Ljubljani zaživela pred enajstimi leti. Buch je majhen prostor v trgovskem centru Murgle, ponekod do stropa založen z zgodbami v sliki, in je postal tudi vsakotedensko zbirališče ljubiteljev stripov.
Njegov lastnik Aleksander Buh je svoj prvi strip dobil od mame pri petih letih, nato pa jih je sam začel kupovati v kioskih. Pravi, da so danes še vedno priljubljeni pri otrocih do 12. leta. »Požirajo jih, nato pa kot njihovi bralci izginejo.« Kot pove, je stripov v slovenskem jeziku za mladostnike premalo. »V kioskih jih, razen Miki Miške in zadnje čase stripov založbe Alica, ne najdemo, knjižnice pa so za ljubitelje preslabo založene. Vendar če stripov ne spoznamo kot otroci, kasneje žanra ne bomo razumeli. Bralce bo motilo, ker bodo morali biti pozorni hkrati na sliko in tekst.«
Branje takšnih zaporedij sličic v zgodnjem obdobju je tudi spodbuda za bodoče bralce drugih zvrsti. Vendar otrok ne smemo podcenjevati. »Slaba slikanica in strip sta žalitev za njegove bralce. Zelo pomembna je zgodba, če pa k njej dodamo še dobro sliko, imamo zmagovalca,« pravi Aleksander Buh.
Cenejši film, ki ga
Foto: Aleš Černivec
Takšno priljubljenost Izar Lunaček pripisuje tudi razvoju hipsterske in internetne kulture. Ta počasi izpodriva knjige: »Z razvojem interneta smo vzgojili ljudi s krajšo pozornostjo. Ti se zato zatekajo k stripu, ki se ga da hitreje prebrati.«
To pa ne pomeni, da z dobrim stripom avtorji ne morejo povedati nekaj tako učinkovito, kot to lahko naredijo pisatelji ali ustvarjalci filmov. »Strip je film, ki ga je ceneje posneti in ki ga lahko nosiš v roki,« še meni Lunaček. V tem je tudi del skrivnosti, zakaj je še vedno priljubljen v tujini. Videti pa je, da se tem zgodbam v sliki počasi večata vrednost in ugled tudi pri nas.
***
Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja
Strip se je pojavil na koncu 19. stoletja, na Slovenskem pa prvič nekaj deset let kasneje.
V petdesetih letih so pri tedniku Slovenski poročevalec želeli objaviti Disneyjev strip, a v uredništvo ni pravočasno prispel. Mustru so zato naročili, naj nariše podoben živalski strip z domačimi junaki. Tako so se rodili lisjak Zvitorepec, volk Lakotnik in želvak Trdonja ter postali najbolj brani in prodajani stripovski junaki pri nas, izdani v prvi stripovski reviji Zvitorepec.
Vzljubili so jih otroci pa tudi njihovi starši. Prva slovenska stripovska revija Zvitorepec, tudi z istoimenskim stripom ilustratorja Mikija Mustra, je nastala v šestdesetih letih. »Muster je bil ob pravem času na pravem mestu. Njegove zgodbe stojijo, risbe so vrhunske. Tako nadarjeni ljudje se rodijo le enkrat na več deset let,« meni Aleksander Buh, lastnik striparnice Buch v trgovskem centru Murgle na obrobju Ljubljane. V povprečju še vedno vsak dan proda vsaj eno njegovo knjigo.
***
Jutri ob 15. uri preberite: Se spomnite? Kultni stripovski junaki naše in vaše mladosti
