Tiskane izdaje
Ljubljansko Equrno bo nocoj ob 19. uri zasedla vizualizacija izseka politične zgodovine, opredmetena na najnovejših podobah slikarke Suzane Brborović (letnik 1988).
Avtorica je domača, iz Kranja, dela pa uvožena. Naslov razstave je Made in Germany, torej Narejeno v Nemčiji, kjer se je slikarka ustalila po izpopolnjevanju na akademiji v Leipzigu.
Umetniki pogosto »odkrivajo toplo vodo«, pri Suzani Brborović pa ne gre za to, se je ob njenem nastopu v seriji Prepih v MSUM v sezoni 2014 o njenem delu izrekel kustos Igor Španjol. In dodal, da se slikarka dobro zaveda historične tradicije medija, v katerega vstopa, hkrati pa je inovativna.
Brborovićeva je že v sezoni 2012 prepričala s prvo samostojno razstavo v Bežigrajski galeriji 1 v Ljubljani, pred MSUM pa doma med drugim razstavljala v novomeški Galeriji Simulaker, Equrni, koprski Meduzi ali Alkatrazu na ljubljanski Metelkovi.
Še doma je dosegla znano nagrado Essl, Nemcem pa se je v minulih sezonah samostojno predstavila v Düsseldorfu in Leipzigu. Ob vrnitvi v Equrno napoveduje preplet značilno trdno, večplastno grajenih podob obrambnih arhitektur; od historičnih utrdb prek vojaške arhitekture moderne dobe do varnostnih konstrukcij v današnjem, z obrambo obsedenem času.
Made in Germany, 2017, akril, sprej in tuš. Foto: Arhiv avtorice
Spomnimo se vas po abstrahiranih podobah arhitektur, ki ste jih leta 2012 pokazali v Bežigrajski galeriji 1, še istega leta ste, nasprotno, v novomeškem Simulakru predstavili vizualizirano družinsko zgodbo, vezano na očeta gradbenika. Zdaj se zdi, da ste povezali oboje.
Tem prvim razstavam so sledile še štiri serije, v katerih sem iz teh prvih zgodb o gradbeništvu šla dalje. V letih 2013 in 2014 sem se veliko ukvarjala z zaprtimi tovarnami in tranzicijo sistema, na razstavi v Alkatrazu sem se lotila blokovskega naselja v Kranju. Potem se mi je zgodila selitev v Leipzig. Ugotovila sem, da se je zgodba o tranziciji zgodila tudi tam.
Vzhodnonemška tranzicija?
Da, a je tam pristop drugačen, stare stavbe in tovarne obnavljajo, v njih delajo stanovanja, galerije, poslovne stavbe, supermarkete. Prvi projekt v tujini se je še navezoval na stare zapuščene tovarne v Leipzigu, tako kot prej v Kranju, kar sem predstavila tudi na razstavi v okviru projekta Prepih v MSUM. Kasneje sem se začela širše spraševati o urbanizmu in njegovi funkciji znotraj modernega mesta, prepletenega z zgodovino.
Kar me je fasciniralo že v prvi seriji, je tema idealnega mesta, kako ga vzpostaviti, to pa me je privedlo tudi do vprašanja obrambe, tega, da je moralo imeti vsako mesto v nekem času neko zaščito, trdnjave in topove. Vsaka slika v seriji, ki jo razstavljam, se te tematike dotika na neki abstrakten način. Recimo teme obzidij, ki so obdajala mesta in imela zelo specifične oblike. Ta zgodovina me je pripeljala tudi do Hitlerjevih stolpov, bunkerjev, imenovanih Flak.
Delivery, 2017, akril in tuš. Foto: Arhiv avtorice
Naslova serij Flaks in Flags lahko torej razumemo kot kombinacijo topništva in zastav?
Seriji sta konceptualno zelo povezani, le medij je drug. Barve papirja na zastavah so tudi na arhitekturnih slikah, motivi s slik pa na zastavah. Dopolnjujejo se, bi pa lahko rekli v prevodu, kot topništvo in zastave, da.
Nemške zastave ni. Gre za slovensko ali, recimo, slovanske trobojnice.
Ne gre toliko za kritiko Slovenije, pač pa vseh držav, ki smo pod vplivom Nemčije. Nemčija in Bruselj nam diktirata, kako naj vodimo države. Na to gledam povsem drugače kot Nemci, ki tega sploh ne opazijo.
Kakšen napotek daje gledalcu krovni naslov razstave Made in Germany? Naj ga razumemo
Foto: Uroš Hočevar/Delo
Če sva pri temi obrambe, tudi na svoji spletni strani v obiskovalca uperjate puško, če imam seveda prav, da je stilizirana figurica vrh vaše strani avtoportretna. S kakšnimi naboji bi streljali?
Neškodljivimi, a hkrati takšnimi, ki odpirajo pogled na pereče problematike, ki jih v svojem delu raziskujem. Nočem dobesedno streljati ali zahtevati, da mora gledalec dojeti slike, kot jih doživljam sama. Vsak ima svoj pogled. Kar sama dojemam kot fascinantno v slikarstvu in umetnosti nasploh, je, da lahko izrazim, kar me zanima. Trenutno so to teme obrambe in nadzora, ki se nas ta trenutek dotikajo.
Kakšna slikarska praksa je v ozadju? Od kod črpate? Zdi se, da ste svoje arhitekturne prostore v primerjavi s starejšimi slikami zdaj še konkretizirali.
Res je, konkretnejši so. Če se le da, sama fotografiram stvari, v primeru nekaterih obzidij in njihovih struktur pa do njih nisem imela dostopa. Uporabila sem fotografije z interneta, zelo specifične, veliko uporabljam načrte starih obzidij iz knjig, od koder črtne risbe prevajam v abstrakcijo na platnu. Obiskala sem tudi bunker v Berlinu, v katerem je zdaj zbirka sodobne umetnosti Boros. Primera obzidij, kakršna me zanimajo, sem obiskala tudi v Slavonskem Brodu in Beogradu. Ta stil gradnje obzidij je bil razširjen po velikem delu Evrope. Nove slike so veliko bolj konkretne od starejših, ker je tema agresivna. Sam koncept je narekoval barvo in forme.
Večji ko je format, več imam svobode, mogoče so zato nekatere slike bolj razslojene, abstraktnejše od tistih manjših. Od Bežigrajske galerije naprej obstaja neka stalnica, vpeljujem nove elemente, umeščam jih v format in nadgrajujem. Zdaj sem konkretne oblike prvič uporabila v smislu tridimenzionalnosti, na slikah stopijo v ospredje nekateri zmodelirani elementi. Tudi pri kolažih oziroma zastavah sta globina in razslojenost pomembna elementa. Sicer pa pri sliki velikokrat izhajam iz abstrakcije, neke oblike na platnu. Čeprav imam že od začetka konkretno zamisel, kako sliko realizirati, prva oblika narekuje, kaj se bo zgodilo.
Battery, 2017, akril in tuš. Foto: Arhiv avtorice
Na ALU ste bili študentka Bojana Gorenca, se prepoznate v t. i. postmedijski sliki?
Po vizualnosti verjetno sodim v postmedijsko sliko, po tematiki pa mislim, da sem v drugi smeri. Katera je, ne vem.
Kje vidite rezervo za sodobno slikarstvo, možnosti, da ostaja zanimivo in vpeto v tukaj in zdaj?
Zanimivo vprašanje. Rezerve morda ne vidim toliko v sami materialnosti, ampak predvsem v odpiranju vprašanj in konceptih. Morda tudi v izvirnosti same ideje. Vsak slikar mora biti zadovoljen s tem, kar počne, in iskati ekstreme svojega ustvarjanja. Vztrajati mora pri svoji ideji, a ne sme zaspati, kar je sicer težko. Sama pri vsaki seriji poskušam nadgraditi temelje, ki sem jih zastavila pri prejšnji tako konceptualno kot tudi vizualno oziroma tehnično. Pomemben mi je občutek, da se premikam. Čeprav seveda presoja ostaja drugim.
V Equrni ste že leta 2013 razstavljali v družbi Borisa Beje, tedanja razstava je bila označena kot projekt, na katerem sta obravnavala tudi strategije umetnikovega preživetja. Ker politika pravkar obravnava uvedbo obveznega deleža za likovna dela pri javnih investicijah, bi vprašal, kakšna referenca v življenju umetnikov je sploh slovenski trg?
Trg absolutno je referenca za umetnika. Če ga v Sloveniji ni, ne pomeni, da ga ni drugje. V Sloveniji slike kupuje zelo malo ljudi. Eno sliko so mi sicer lani odkupili v novogoriški Mestni galeriji, kjer smo imeli skupinsko razstavo. Trg je pomemben, sama od tega živim. Preživljam se s slikarstvom, a imam trenutno trg zunaj Slovenije. Strategija preživetja je v Sloveniji zelo slaba, a tudi v Nemčiji ni vse rožnato, Leipzig je z umetniki zasičeno mesto in težko vstopiš v sistem, če nisi bil njegov del že od akademije. A je tako tudi pri nas.
V Leipzigu ste se izpopolnjevali na Akademiji za vizualno umetnost. Zakaj ste po študiju ostali tam?
V Leipzigu sem si ustvarila dobre delovne razmere. Imam velik studio, ki mi omogoča veliko svobode, in sem zato tudi bolj ustvarjalna. Tudi na splošno je odnos do kulture v Nemčiji popolnoma drugačen. Umetnik je spoštovan. Poleg tega je večji dostop do javnih financ, umetniški trg je razvit in kulturna scena močna. Več je poslovnih možnosti in tudi sama sem ustvarila manjši krog kupcev, s katerimi redno sodelujem. Prodrla sem tudi v nekaj drugih zbirk.
Tudi v javne?
Da, v zbirko Bayer Kultur.
Če želiš uspeti zunaj, moraš biti tudi fizično tam, mar ne?
Res je. Na daljavo težko organiziraš projekte. Mreženje je ključ do vsega, brez "vez" težko dobiš razstave. Umetniška kariera je odvisna od samopromocije in pletenja novih poznanstev. V Nemčiji spoznavam galerijski sistem, kako deluje, kakšni so profesionalni odnosi, kakšne pogodbe. V drugi državi si sredi drugega občinstva, druge tradicije, druge zgodovine. Lahko rečem, da so se mi šele zdaj, po treh letih, začele dogajati stvari.
V nekem članku sem zasledil, da se v Nemčiji nimate za gastarbajterko, prej za del slovenske zgodbe o begu možganov. A nimam občutka, da bi tukajšnja javnost odhode umetnikov obravnavala kot beg možganov in kot ekonomsko izgubo. Raje nekako rečemo, da ste odšli v svet promovirat Slovenijo.
Res je, umetniki smo skoraj nezaželeni. Samozaposlena sem tukaj ali tam, a ker sem samozaposlena, se v Nemčiji ne počutim kot gastarbajterka. Delam zase.
