Tišina neskončnega in večnega trenutka

Za uvod nematerialna ali komaj materialna, minevanju zapisana umetnost, ki je ni lahko razstaviti, zatem orjaške slike, ki zapustijo vtis ambicije postavljanja nacionalnega rekorda po dimenzijah – če ga niso že dosegle – in jih prav tako ni najlažje razstaviti. Razkorak je težko večji, v Moderni galeriji v Ljubljani ga srečaš na pregledni razstavi Andraža Šalamuna.

Andraž Šalamun, mlajši brat pesnika Tomaža Šalamuna, je edini član skupine OHO – v njenem jedru je deloval med letoma 1966 in 1971 –, ki se je po razhodu te skupine usmeril v slikarstvo. In to kakšno! V energično slikarstvo akcije in materije, v ustvarjanje ogromnih alegoričnih Bizonov ali primarnih abstraktnih izrazov notranjih stanj, ki pa ne brišejo povsem stika z neoavantgardo izpred polovice stoletja.

Šalamun, ki je iz zgodbe skupine OHO izstopil po vzpostavitvi komune v Šempasu, namreč tudi kot slikar z izkušnjo performansa in body arta izpostavlja vlogo telesa umetnika. Angažiranost celotnega telesa med eruptivnim ustvarjanjem ogromnih platen v duhu gestualne abstrakcije.

Preden lahko njegova platna vidimo pribita na zidovih razstavišč, so bila pribita na tla njegovega ateljeja v Kopru, postopek ustvarjanja pa lahko na tokratni razstavi v obliki kolaža posnetkov Šalamunovega slikarskega »performansa« spremljamo tudi na videu (OM produkcija).

Avtodidakt brez akademske »prtljage«

Razstava, ki jo je postavila kustosinja dr. Martina Vovk, je organizirana klasično kronološko. Uvod vanjo seveda predstavlja čas skupine OHO in v tem kontekstu Šalamunovi performansi Gozd, Kama sutra ali različica legendarnega Triglava: tistega, ki ni zrasel v domačem parku Zvezda, pač pa sredi vojvodinske ravnice, v Novem Sadu.

Zanj je Šalamun posodil osrednjo, najvišjo glavo. Tudi drugi Šalamunovi projekti so predstavljeni z videi, fotografijami ali katalogi, izjema so Projekti objektov iz leta 1970, načrti, ki so bili za razstavo v galeriji Technè v Firencah izrisani z natančnimi, minimalnimi tehniškimi linijami in kot taki zanesljivo ne napovedujejo tistega, kar sledi le nekaj korakov dlje.

Časa, ko se je Šalamun kot slikar v 70. letih pridružil primarnemu oziroma fundamentalnemu slikarstvu, a po samosvoje, vzporedno, kot avtodidakt brez akademske »prtljage« (sprva je vpisal študij atomske fizike, diplomiral pa iz primerjalne književnosti) in kot svobodnjak, ki so ga navduševali Američani. To je vidno tudi na tokratni razstavi.

Njena postavitev tudi preseneti. Osrednje, najbolj reprezentančne razstavne dvorane Moderne galerije namreč ne zapolnjujejo ogromni ekspresivni Bizoni, »divje slikarstvo«, s katerim se je Šalamun najbolj proslavil in se kot eden najzgodnejših in tudi najbolj ključnih slikarjev zapisal v tukajšnje poglavje o slikarstvu nove podobe 80. let (z enim izmed njih iz leta 1986 je zastopan tudi v stalni zbirki MG, a tega ni na razstavi; ostal je v družbi Jakova Brdarja, Jožeta Slaka Đoke ter Jerneja Vilfana v stalni postavitvi), pač pa to osrednje prizorišče razstave zapolnjuje njegova naslednja ustvarjalna etapa, tista iz 90. let.

Izgubljen in ponovno najden paradiž

Za zapolnitev te dvorane je zadoščalo le deset njegovih orjaških, eruptivnih abstraktnih podob, večinoma diptihov, ki si jih znova lahko razložiš kot vizualni odraz notranjih psihičnih stanj z izhodišči v krajini. Slikar, ki se rad odpoveduje naslavljanju – tudi delitev njegovih ustvarjalnih etap na serije Bizonov, Sonc, Benetk, Cipres, Mesecev, mediteranskih ali kozmičnih krajin je lahko bolj opisne narave –, jih je izjemoma že z naslovi pritegnil v območje mediteranske, grške krajine in klasike.

Imenujejo se po grških otokih, denimo Andros, Itaka, Santorini ali Kreta, odražajo pa, kako je v slikarjevem ateljeju čredi divjih Bizonov sledil prehod v pretežno monokromno slikarstvo, v primeru »grških slik« v modrino, barvo morja in neba. Ob njih se je znova mogoče vrniti v zadnja leta minulega tisočletja, ko se je v slikarstvu govorilo tudi o fenomenu sublimnega.

Andrej Medved, dolgoletni kritiški spremljevalec Šalamuna in med drugim avtor razstave Sublimno in romanticizem v sodobnem slovenskem slikarstvu leta 1998, v tokratnem zapisu za katalog, ki je pred izidom – v njem sta napovedana še zapisa Ješe Denegrija in Sergeja Kapusa –, o Šalamunovem slikarstvu pravi: »Vse, se pravi celoten likovni ekran, preveva prav neskončen mir, pri katerem ni začudenja in subjektivne stiske, temveč samo samota in tišina neskončnega in večnega trenutka; trenutka, ki se spremeni v sublimno stanje, v katerem vlada 'čista poezija', čisto snovanje izgubljenega in ponovno najdenega paradiža. Vsa likovnost in barvna magma sta tu samo zato, da služita užitku našega pogleda.«

Vsa razstavljena platna v osrednji dvorani, večina med njimi je že v javnih zbirkah (pri marsikaterem delu na razstavi pa kljub formatom, ki niso ravno za nad domačo sedežno garnituro, piše, da je v zasebni lasti, kar veseli), sodijo v leto 1996, ki je moralo biti v Šalamunovi biografiji naravnost eksplozivno.

To letnico redno srečujemo tudi ob delih v naslednji dvorani s platni iz serije Mah in srebro – njen naslov izhaja iz poezije Jureta Detele –, ki so vzporedno nastajala v istem desetletju, povezuje pa jih slikarjeva potopitev v rdečo barvo. Znova gre za abstrakcijo z izhodiščem v notranji, psihični krajini, a pretežno s horizontalno organiziranimi zasnovami.

Med njimi je tudi nenaslovljena slika, pri kateri ni mogoče spregledati, da jo je posodila DUTB, aktualna lastnica/prodajalka znamenite zbirke Factor banke. Na razplet njene prodaje še vztrajno čakamo. V končni dvorani obiskovalca čakajo še Šalamunova dela iz aktualnega tisočletja, formalno bolj izčiščena in s še bolj izpostavljenimi monokromnimi površinami, prisoten pa je tudi kak poskus prodora slike v prostor.