Trojni presek v sivih barvah betona

Prepih v Moderni galeriji: V okviru serije razstav, ki predstavlja mlajše umetnike, so na ogled dela Suzane Brborović.

Objavljeno
10. september 2014 19.45
Jelka Šutej Adamič, kultura
Jelka Šutej Adamič, kultura

Sinoči so v projektni sobi v pritličju MSUM na Metelkovi odprli razstavo prodorne slikarke mlajše generacije Suzane Brborović Trojni presek. Razstava spada v serijo Prepih, v okviru katere Moderna galerija predstavlja mlajše umetnike in sveže ideje. Kustos serije je Igor Španjol.

»Projekt Prepih smo v Moderni galeriji vzpostavili tudi zato, ker se je po ukinitvi Male galerije izkazalo, da nam tovrstni prostor za predstavitve manjka,« nam je povedal Španjol.

Mladim umetnikom želijo omogočiti predstavitev majhne, a zaokrožene izjave, zaključen samostojni projekt. Zato so prilagodili prostor v pritličju MSUM in ga posvetili svežim ustvarjalnim idejam.

Slika kot medij

S Prepihom so začeli v letošnjem letu in bodo z njim tudi nadaljevali. Predstavljajo umetnike iz Slovenije, nekateri od njih delujejo tudi na tujem. Letos so večino cikla posvetili iskanju svežih idej v polju slike kot medija, kar je bil tudi skupen podton dosedanjih predstavitev.

V ospredju prvega Prepiha je novo razumevanje slike. Gre za razstave sveže produkcije, največkrat najnovejših del, ki še niso bila predstavljena, kljub temu pa morajo biti dovolj močna. Cikel je v nasprotju z drugimi večjimi projekti nizkoproračunski, zanj potrebujejo manj načrtovanja in nižji proračun.

Pred Suzano Brborović je na Prepihu sodelovala Meta Grgurovič, ki se je spraševala o mediju slike, za njo Uroš Potočnik, Brborovićevi pa bo sledil Arijan Pregl. Španjol umetnika izbere, nato pa o njegovem predlogu govorijo še v strokovnem krogu MG. Umetnikom v tej seriji plačajo sto evrov, poskrbijo pa tudi za stroške v zvezi s transportom in produkcijo.

Pri odprtju razstave pripravijo pogovor z umetnikom, kar je del njihove filozofije muzeja kot šole, laboratorija, inštituta, ki se oddaljuje od spektakelskih učinkov, ampak se raje obrača v teorijo, poglabljanje, refleksijo. »S pogovorom damo umetniku priložnost, da se javno predstavi, da prisostvuje debati o svojem delu, sodeluje pri refleksiji in pogovoru o likovnem življenju. Spoznavamo ga torej tudi značajsko.«

Ali dela tekoče produkcije tudi odkupijo?

»To si želimo, a za zdaj tovrstna razstava šele omogoča umetniku, da pride na seznam možnih odkupov,« razloži Španjol. Sredstva za odkupe so zelo skromna, MG pa pokriva široko področje umetnosti, od impresionizma do danes, zato imajo starejša, uveljavljena dela pogosto prednost.

Če je le mogoče, odkupijo tudi dela mlajših, še manj uveljavljenih umetnikov. Tako je funkcionirala tudi Mala galerija, namreč kot prostor, kjer so beležili dela avtorjev za možne odkupe. Na tak način se je večinoma gradila njihova zbirka.

In kaj jih je prepričalo, da so povabili Suzano Brborović? »Njenemu ustvarjanju sledim že nekaj let, vsaj od takrat, ko je prejela nagrado essl,« je povedal. Že takrat ga je pritegnila svežina v njenih delih in neka resnost in utemeljenost njenega ustvarjalnega pristopa. Umetniki pogosto odkrivajo toplo vodo, je dodal, pri Suzani pa ne gre za to. Meni, da se dobro zaveda historične tradicije medija, v katerega vstopa, hkrati pa je inovativna. Ta kombinacija je zmagovita.

Gradbišča za navdih

Umetnica pri svojem delu izhaja iz vsakdanjika; slika gradbene odre, tramove in opeke, ki aludirajo na dokumentarne fotografije gradbišč, ki jih je našla v družinskem albumu. »Očetove fotografije gradbišč, ki so jih polni njegovi albumi (oče ima gradbeno podjetje, op. p.), me navdihujejo že iz otroštva,« je povedala Suzana Brborović. Izhaja iz armaturne mreže, ki jo v gradbeništvu uporabljajo za ojačitev betona. Na tej poziciji začne, potem nadaljuje glede na temo, ki jo raziskuje.

V zadnjem času jo je pritegnila industrija v Kranju, od koder je doma, ob kateri so postavljena blokovska naselja. Industrija brez njih ni mogla in nasprotno. Razstava v MSUM vključuje dela z naslovom Trojni presek, s katerimi umetnica povezuje urbani situaciji dveh mest, v katerih prebiva. Dela pripadajo različnim serijam, ki jim je skupna zgodba industrijskih območij in blokovskih naselij, ki so nastala za časa socializma.

Dve mesti s podobno socialistično zgodovino (Leipzig in Kranj) se danes namreč soočata z istimi problemi sodobne neoliberalne politike, ko novogradnje tako imenovanih elitnih sosesk zaradi previsokih cen ostajajo prazne in prepuščene propadu. Sliki Razčlenjevanje objekta, 2013, in Konstrukcijska nasičenost, 2014, se navezujeta na industrijo in blokovska naselja, ki so bila zgrajena za delavski razred.

Slika z naslovom Olbrichtstrasse je iz novejše produkcije, ki je nastala v Leipzigu in se opira predvsem na stara industrijska območja. »Vsaka slika pa je kombinacija številnih slik, od deset pa do dvajset, različnih plasti, nivojev, ki se dopolnjujejo, prekrivajo,« je dodala.

Prevlada sivine

V njenih delih prevladuje sivina, že zaradi betona, surovosti materiala in surovosti izgleda teh stavb, ki so dotrajane in okrušene, kot pravi. Nočem dajati vtista, da je nekaj, česar ni. Barve uporabi samo, ko hoče opozoriti na neskladje novih barvnih nanosov na stare stavbe.

V zadnjem času ji je najljubša tehnika tuša (in tudi akrila) na platno, ker ji ponuja več neke organskosti in ji omogoča drugačne poti. Včasih ga je namreč uporabljala predvsem za linije, danes njegovo uporabo širi.

Zakaj je odšla v Leipzig, nas je še zanimalo. »Mesto me je impresioniralo, vpisala sem podiplomski študij, dobila štipendijo. To je mesto z bogato kulturo, s številnimi galerijami, tradicijo leipziške šole, velikim muzejem sodobne umetnosti, številnimi umetniki ...«