Tiskane izdaje
Imenovanje dvajsetih novih direktorjev najpomembnejših italijanskih muzejev, med katerimi je kar sedem tujcev (trije Nemci, dva Avstrijca, Britanec in Francoz), je dodobra razburkalo Italijo. Novi direktorji naj bi reformirali sklerotični muzejski sistem, kakor ga označuje minister za kulturo.
Novi direktorji naj bi razvijali inovativne kulturne programe in imeli smisel tudi za pridobivanje denarja, na primer donatorskega, kar je še posebej pomembno, ker se zmanjšuje delež za kulturo v državnem proračunu.
Nemec v galeriji Uffizi
Slovito galerijo Uffizi, ki sodi med pet najpomembnejših na svetu, bo po novem vodil Nemec Eike Schmidt, 47-letni umetnostni zgodovinar, strokovnjak za renesančno in baročno umetnost, ki je delal v Nemčiji, Veliki Britaniji in ZDA, ta čas pa je vodja oddelka za kiparstvo v Minneapolis Institute of Arts.
V Firencah mu bo delala družbo sonarodnjakinja Cecilie Hollberg, zgodovinarka in kulturna menedžerka, nova direktorica galerije Accademia, ki od leta 2010 vodi Mestni muzej v Braunschweigu. Če bi pred leti kdo dejal, da bosta muzeja, v katerih imajo med drugim Botticellijevo Pomlad in Michelangelovega Davida, vodila Nemca, bi bil deležen najmanj osupljivega pogleda.
Minister jih je izbral sam
Reforme italijanskih muzejev, ki jo je decembra lani začel minister za kulturo Dario Franceschini in objavil mednarodni razpis za direktorje, do avgusta še niso jemali resno. Ko pa so se v javnosti pojavili seznami s po desetimi direktorskimi kandidati za vsakega od dvajsetih muzejev, ki bodo po novem dobili strokovno in finančno avtonomijo, so spoznali, da se minister ni šalil. Še več, dejstvo, da je direktorje sedmih najpomembnejših muzejev izbral sam, pomeni, da se ne boji odgovornosti.
Če bo šlo karkoli narobe, se bo točno vedelo, koga poklicati na zagovor. Za kritike, češ da se norčuje iz italijanskih muzealcev in v kulturi uvaja pravila, ki veljajo na trgu nogometašev, se ne zmeni. »V zelo preglednem postopku smo samo izbrali najboljše kandidate, ki so se že dokazali s svojim delom, ne glede na njihovo državljanstvo. Že to je dovolj velika sprememba za našo državo,« pravi Franceschini.
Reforma togih pravilnikov
Ko so Gabrieleja Finaldija pred kratkim imenovali za direktorja britanske Narodne galerije, nihče ni govoril, da na Otok prihaja Italijan, temveč izjemni kulturni menedžer, ki je kot pomočnik direktorja izdatno prispeval k modernizaciji Prada, je minister Franceschini odgovoril na vprašanje, ali v Italiji ni dovolj strokovnjakov, ki bi lahko vodili najboljše muzeje. Potemtakem bi se lahko vprašali, ali v Nemčiji nimajo človeka, ki bi vodil Berlinske filharmonike, da so to nalogo zaupali Claudiu Abbadu.
»Štiri petine od štiristo italijanskih muzejev nima knjigarne, samo štirje muzeji se lahko pohvalijo z restavracijo. Spremenili smo toge in neživljenjske pravilnike prvih dvajsetih muzejev, da bodo lahko obrnili nov list in začeli spreminjati zastarele muzejske koncepte,« je odločen minister za kulturo.
Veliko izzivov
Poleg tega so se na razpis prijavile tudi štiri italijanske umetnostne zgodovinarke, ki so bile zdaj na delu v tujini in se tako vračajo v domovino. Edini muzej izmed dvajseterice, ki bo imel tudi v prihodnje istega direktorja, je rimska Galleria Borghese. In v italijanskih muzejih je res treba veliko postoriti. Tako bo moral Eike Schmidt urediti enostavnejši in hitrejši pretok množice obiskovalcev, ki vsako leto pridejo v galerijo Uffizi. Lani jih je bilo skoraj dva milijona, ki so muzeju prinesli skoraj deset milijonov evrov prihodka.
Številka se zdi visoka, vendar so visoki tudi stroški vzdrževanja Vasarijevega poslopja. Projekt novih Uffizijev je star že sedemnajst let, vendar stoji, ker zanj nikoli ni dovolj denarja. Pa ne le denarja. Projekt razširitve izhoda iz Uffizijev, za katerega je tedaj dobil prvo nagrado japonski arhitekt Arata Isozaki, je bil za marsikoga premoderen, zato se ga raje niso lotili. Seveda je bilo eno od prvih vprašanj, ki so ga zastavili novemu direktorju italijanski novinarji, prav to. Izgovoril se je, da bo »zadevo temeljito preučil, vendar se ne bo odločal sam«.
James Bradburne, britansko-kanadski arhitekt in muzealec, ki je delal že v petih evropskih državah, med drugim je vodil tudi Palazzo Strozzi v Firencah, bo imel druge težave. Kot novi direktor milanske pinakoteke Brera bo skušal oživiti sijajno zbirko, ki jo na leto obišče bolj malo ljudi.
Spraviti ljudi do muzeja
Podoben izziv čaka francoskega umetnostnega zgodovinarja Sylvaina Bellengerja, novega direktorja muzeja Capodimonte v Neaplju. »Tu je eden najlepših Bellinijev na svetu, pa čudovita zbirka Farnese, in še bi lahko našteval. A kaj nam to pomaga, ko pa ne moremo spraviti ljudi do muzeja. Turisti, ki ne znajo italijansko, se za vožnjo z avtobusom ne bodo nikoli odločili, saj je to prezapleten projekt.
Naj zapravijo petdeset evrov za taksi in vstopnino? Težko. Ampak v neapeljskem pristanišču je vsak dan nekaj tisoč ljudi, ki želijo na Capri ali videti Amalfi. Naš izziv je, kako jih pripeljati v naš muzej,« je povedal francoski strokovnjak, ki je vodil muzeja v Clevelandu in Blois v Franciji.
Kako bodo novi direktorji pridobili denar, s katerim bodo lahko ne le vzdrževali muzeje, temveč poskrbeli tudi za njihovo posodobitev, pestrejši program in dopolnilne dejavnosti, s katerimi bodo pritegnili obiskovalce, bo jasno v naslednjih letih. Zdaj je jasno predvsem to, da se na razpis niso prijavili direktorji Coca-Cole ali podjetja Kentucky Fried Chicken, ki bi edini znali voditi muzeje kot podjetja, kot so napovedovali nekateri, ko je bil objavljen mednarodni razpis za dvajset superdirektorjev.
Izbranih je bilo štirinajst umetnostnih zgodovinarjev, štirje arheologi, en kulturni menedžer in muzealec z menedžerskimi izkušnjami. Med dvajseterico je deset žensk. Vsi vedo, zakaj so bili izbrani in kakšne so njihove naloge. Če jim to ne bo uspelo, jih bodo zamenjali drugi. Vsem gotovo ne bo. Pot je nedvomno prava, le ministra Franceschinija, ki se je lotil reforme muzejev in tudi izbral sedem najpomembnejših direktorjev muzejev, takrat gotovo ne bo več v vladi.
