Umetniki, ki so umrli za ime Janez Janša

Obiskovalce razstave Janez ­Janša® treh umetnikov, ki nosijo to ime, bodo nocoj na odprtju pred Muzejem sodobne umetnosti Metelkova pričakali­ štirje nagrobniki. Na treh so zapisana imena: Emil Hrvatin,­ Davide Grassi in Žiga Kariž – imena treh umetnikov, ki so sodeč po Pojmovniku slovenske umetnosti 1945–2005 »umrli« leta 2007. Na četrtem nagrobniku je zapisano ime Janez Janša – brez letnice rojstva ali smrti.

Ta zadnji projekt umetnikov lepo ilustrira zgodbo njihovega pre­imenovanja. Navdih za instalacijo nagrobnikov izhaja, kot omenjeno, iz zapisa v Pojmovniku slovenske umetnosti 1945–2005. V njem se, natančneje, ob njihovih nekdanjih imenih ter letnicah rojstva in »smrti« (2007) pojavi še povezava na ime Janez Janša, ob katerem pa ni ne letnice rojstva ne letnice smrti. Takšen zapis v strokovni referenci kaže na zagato, ki se drži teh treh umetnikov, odkar so se pred desetletjem pre­imenovali. Nagrobniki nas spomnijo, da so si pred desetimi leti trije umetniki nadeli ime Janez Janša in s tem dejansko otežili prepoznavanje tako njihovega prejšnjega opusa kot njihovih aktualnih in prihodnjih individualnih projektov, ki so postali nerazločljivi ali hitro zamenljivi.

Načeloma namreč velja, da avtorjevo ime v umetniškem sistemu prispeva k njegovi prepoznavnosti, s tem pa tudi k njegovemu statusu na umetniškem trgu in v umetniškem kanonu, v primeru treh Janš pa je to predvsem prispevalo k precejšnji zmedi.

Politična provokacija?

Nagrobniki obenem spominjajo, da se je leta 2007 v slovenski umetnosti pojavilo ime Janez Janša, pravzaprav je bilo kar troje imen enakih tistemu, ki ga uporablja slovenski politik, prvak opozicije in tedanji premier. Njihovo preimenovanje je delovalo kot politična provokacija ali vsaj komentar slovenske dnevnopolitične scene, pri čemer ni bilo jasno, kaj natanko je bilo sporočilo te geste. Takrat so se umetniki (sicer še pod prejšnjimi imeni) včlanili v stranko SDS, se udeleževali njenih ritualov in ponosno vzklikali njen slogan: »Več nas bo, prej bomo na cilju!«

Vsekakor pa je bilo jasno, da preimenovanje treh umetnikov ni nedolžna reč; takoj se je razprl­ problem javnega in zasebnega (umetniško ime ni posameznikova privatna zadeva) in z njim je postala otipljiva, četudi nejasna, meja med politiko in umetnostjo. Toda z leti se je predvsem pokazalo, da sprememba imena treh umetnikov v veliko širšem pomenu zadeva politiko in umetnost ter da ime, ko postane središčni objekt umetniškega naprezanja, sproži vrsto učinkov, ki jih ne morejo nadzorovati niti umetniki. To velja predvsem za dela, ki so jih trije Janezi Janše v desetih letih napravili skupaj.

Vse se začne s Triglavom

Njihov prvi projekt Triglav na Triglavu lahko vidimo kot nekakšen inavguracijski akt, s katerim so se »na novo rojeni« Janše umestili v zgodovino slovenske umetnosti, in sicer prav v zgodovino tistih umetniških gibanj pri nas, ki so v svojem času predstavljala izziv uveljav­ljenemu kanonu. V njem Janše naslavljajo Triglav, znamenito instalacijo neoavantgardne skupine OHO iz leta 1968, in njeno ponovno uprizoritev Svoji k svojim skupine Irwin leta 2004, le da so Janezi Janše svojo »interpretacijo« umetnine napravili na sami gori Triglav.

Z naslednjimi projekti je prišlo v ospredje samo ime v različnih materializacijah. Na razstavi na festivalu Steirischer Herbst v Gradcu leta 2008 so umetniki razstavili osebne izkaznice in potne liste. Z vstopom v umetniško institucijo so ti dobili dvojno funkcijo: bili so veljavni in uradni dokumenti ter obenem umetniški artefakti. Razstavo so naslovili Name-Readymade, saj je samo ime umetnikov skladno z gesto Marcela Duchampa (ta je kot umetniške artefakte na primer etabliral pisoar ali kolo) postalo »razstavljena« umetnina. V očeh države je tovrstna vaja iz umetniške svobode vsaj rahlo problematična, saj so veljavni osebni dokumenti način identifikacije državljanov, morali bi jih skrbno varovati in so za njihovo zanemarjanje lahko kaznovani.

Moderna galerija, ki si že nekaj časa prizadeva za odkup osebnih dokumentov Janezov Janš, prav zaradi zakonskih določil, ki zadevajo osebne dokumente, tega ne more storiti. Da lahko veljavni osebni dokumenti visijo na tokratni razstavi, so umetniki za obdobje trajanja svoje retrospektive spremenili začasno prebivališče – bivajo tam, kjer bivajo njihovi dokumenti. Različne dimenzije osebnega imena in preimenovanja so sicer razdelali v dokumentarnem filmu Jaz sem Janez Janša (v času razstave bo na ogled v ­Kinodvoru).

Ime je v opusu Janš še večkrat imelo osrednje mesto. V projektu Podpis (prvotno razstavljen v MGLC leta 2011) so razstavili serijo podpisov treh Janš, ki jih je naslikal Viktor Bernik, trije umetniki pa so jih ustvarili v različnih kombinacijah, z novimi in starimi imeni. S tem projektom so Janše ponovno razgradili uveljavljen status umetniškega podpisa kot tistega, ki že stoletja jamči za avtentičnost umetnine, obenem pa je dokaz avtorstva in gibalo tržne vrednosti dela.

Personalizirani potrošnik Janša

Z zadnjimi projekti so se dotaknili tudi dimenzije, ki zadeva zasebni sektor bančništva in potrošništva nasploh. Njihov triptih na razstavi Vse o tebi (2016), sestavljen iz serije bančnih in kreditnih kartic, je nastal na podlagi možnosti, ki jih banke ponujajo komitentom, da si dajo izdelati personalizirane kartice. Človek lahko z vnemo v nedogled menjava kartice. Tako so Janše z vztrajnim menjavanjem kartic zgradili triptih (veljavnih in preklicanih kartic), ki upodablja njihove osebne izkaznice – kot komentar čedalje večjega približevanja državnih institucij potrebam zasebnih (finančnih) institucij. Poslednji projekt, ki izrablja možnost personaliziranega potrošništva, se imenuje 350 steklenic Janez Janša. V maniri Andyja Warhola so Janše po predvidenem postopku te korporacije pridobili steklenice coca-cole s svojim ­imenom.

V omenjenih delih (in mnogih drugih, ki jih najdemo na pregledni razstavi) lahko vidimo neko parazitsko logiko umetnosti Janezov Janš, ki postopke državnih ali bančnih ter drugih institucij izrabijo za nadaljnjo »ekspanzijo« svojega imena in motrijo konsekvence, ki jih to prinaša.

Ena od posledic tovrstnega preigravanja z imeni je vsekakor to, da ovinek umetniške institucije, ki razstavi njihove dokumente, bančne kartice, coca-cole, vse te fenomene na novo in kritično osvetli. V njihovih umetniških projektih lahko dojamemo osebni dokument kot umetniški artefakt, obenem pa tako rekoč v živo vidimo razcep med državljanom (ki bi moral varovati svoje dokumente) in umetnikom (ki jih razstavi).

Personalizirane bančne kartice so orodje umetniškega dela, hkrati pa izkristalizirajo trende sodobnega potrošništva, ko posameznik ni več del velike potrošniške mase, ampak individuum, ki se mu korporacije lahko vselej prilagodijo s personaliziranimi produkti. Ob tem projektu se lahko vprašamo vsaj to, ali je danes zadnja svoboda posameznika potrošniška ­svoboda.

Blagovna znamka

Poslednji projekt Janezov Janš, ki obiskovalce prestreže že pri vhodu na razstavo, je plakat Janez Janša®. Njegovo sporočilo ni le vabilo na razstavo, ampak tudi to, da so trije umetniki registrirali ime Janez Janša kot blagovno znamko pri uradu evropske komisije za intelektualno lastnino. Poteza, ki je na družabnih omrežjih zbudila precej ogorčenih odzivov, je logična posledica dolgoletnega delovanja Janezov Janš. Umetniki so v desetih letih preizkušali, katere probleme, paradokse razpira ime, še posebej, če postane osišče umetniškega opusa. Samo vprašanje časa je torej bilo, kdaj bo ime Janez Janša tudi uradno postalo blagovna znamka, ki pa – kadarkoli se pojavi – prevprašuje uveljavljena prepričanja, vnaša zmedo in vselej znova spodbuja interpretacijo.

V Pojmovniku slovenske umetnosti ob pojmu Janez Janša ni ne letnice rojstva ne letnice smrti, s čimer status treh umetnikov postane zanimiv: morda z nekaj interpretativne svobode lahko rečemo, da je sámo osebno ime ali blagovna znamka Janez Janša večna, je tisto, kar bo preživelo umetnike. Janezi Janše so tako umetniki, ki so in bodo umrli za svoje ime.