Tiskane izdaje
Že dolgo ni kakšen umetniški dogodek dobil tako enoznačnih negativnih kritik kot razstava, posvečena glasbenici, igralki in umetnici Björk v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku (MoMA). Ta odpor je toliko bolj zanimiv ob dejstvu, da isti kritiki nadvse spoštljivo govorijo o Björkinem umetniškem opusu.
Očitki kritikov od New York Timesa, Guardiana do New Yorkerja in mnogih drugih pravzaprav trdijo podobno. Razstava, ki jo je kurator Klaus Biesenbach postavil v dvonadstropnem paviljonu v atriju muzeja, je slaba, površna, brez koncepta.
Björk namreč velja za umetnico, ki jo poleg čisto glasovnih specifik, glasbenih eksperimentov odlikuje izražanje v različnih umetniških zvrsteh. Njeni glasbeni videi so revolucionirali ta žanr v devetdesetih letih in še danes veljajo za umetnine same na sebi. Prav tako je pop zvezdnica z Islandije znana po svojih performativnih, torej gibalnih in plesnih kvalitetah, vselej podprtih s premišljeno izbranimi kostumi in vizualno podobo. Če nič drugega je po glavni vlogi v filmu Plesalka v temi Larsa von Trierja dokazala tudi, da je izjemno talentirana igralka. A razstava v MoMA izda prav njene umetniške dosežke, so prepričani kritiki.
V nasprotju z njenim opusom, ki tvori multidisciplinarno umetniško celoto, postavitev deluje nedodelano. Katalog ni osnovan na raziskavi njenih del, prav tako ne postreže z dokumentacijo, ki bi tvorila primeren kontekst za tovrstni dogodek v tako pomembni umetniški instituciji.
Na razstavi so posamični prostori posvečeni njenim sedmim solo albumom od leta 1993 do 2004. Obiskovalec, ki si nadene slušalke, da bi ga posnetek usmerjal po razstavi, lahko prisluhne pesmim iz pevkinih izbranih plošč, a je h glasbi dodana še naracija, natančneje, pravljica islandskega pesnika Sjóna.
V njej je Björk predstavljena ne kot umetnica in glasbenica, ampak kot dekle na potovanju po prebujajočih vulkanih. Že tako ali tako so ambiciozno, inovativno glasbenico stereotipno označevali za škratinjo oziroma vilo, tako da je povsem odveč, da so jo ob razstavi ponovno potisnili v takšen pravljični kontekst, beremo v Guardianu.
Vse za vse
Prav tako razstavljeni objekti: od njenih rokopisov pesmi, robotov Chrisa Cunninghama za video pesmi »All is Full of Love« do ekstravagantnih kostumov, nekaterih poveznjenih na lutke Björk (denimo, t.i. labodja obleka iz videa »It's Not Up To You«), slabo pokažejo, zakaj si umetnica zasluži ovekovečenje v eni največjih institucij sodobne umetnosti na svetu. Tudi tehnično je razstava pomanjkljiva – kvaliteta videov, na primer tisti za »It's, Oh, So Quiet«, ki ga je režiral Spike Jonez – je komaj kaj boljši od posnetka na youtubu.
Po prepričanju Guardiana gre za zelo neambiciozno razstavo, ki ne sledi nobeni logiki. A če Guardianov kritik zapiše, da si je razstavo kljub temu vredno ogledati, pa New York Times ne varčuje z ostrimi obsodbami: »Rezultat je, da je razstava Björk očiten simbol prisile, da bi bil muzej za vse ljudi…«
Večina piscev, ki obravnava sicer dobro obiskano razstavo, razmišlja prav o politiki MoMA v zadnjih letih. Za vse te pisce ni sporno brisanje meja med žanri; torej med glasbo in sliko, med vizualnim in performativnim kot v primeru Björk, ampak prej obsedenost z zvezdništvom. Kurator Klaus Biesenbach, direktor galerije MoMA PS1, ki ga ironično imenujejo Herr Zeitgeist, kuratorsko politiko o oblikuje na podlagi svojih osebnih afinitet do zvezdniških person: poleg Björk k tovrstnim komercialno usmerjenim dogodkom prištevajo še The Artist is Present z Marino Abramović, razstavo režiserja Tima Burtona, dogodek z igralko Tilde Swinton ipd.
Biesenbachu očitajo, da ga pri pripravi razstav vodi želja, da bi stal pod žarometi s svojimi zvezdniškimi prijatelji in prav zato do obravnavanega predmeta ne zna zavzeti distance. Razstava Björk je tako v ameriških medijih sprožila vprašanja o primernosti vodstva MoMA, ki pri razstavah izgublja osnovna strokovna vodila. Nasprotno, zaradi njegove naklonjenosti spektaklu, MoMA primerjajo z umetniškim nakupovalnim središčem ali umetniškim Disneylandom.
Obrnjen pogled na Yoko Ono
Mnogi so ob debaklu z Björk s skepso napovedovali še eno Biesenbachovo razstavo v MoMA, ki se je odprla prejšnji teden, namreč Yoko Ono: One Woman Show: 1961–1971. Dvomi vanjo so bili povezani prav s kuratorjevo naklonjenostjo zvezdniškim osebnostim. Yoko Ono je namreč znana predvsem kot vdova slavnega Beatla Johna Lennona.
A tokrat so mediji bolj prizanesljivo ali celo z naklonjenostjo sprejeli razstavo. Njeno kvaliteto vidijo predvsem v tem, da se dejansko strogo posveti umetniškemu opusu in ne njeni vlogi Lennonove partnerke.
Na njej sta kuratorja Klaus Biesebach in Christophe Cherix razstavila 125 del, med njimi slike, skulpture, tekste, plakate, filme, zvočna dela in razne posnetke. Obeležila sta njen prvi stik z MoMA, ko je leta 1971 v samoiniciativni akciji in v maniri dadaistične besedne igre napovedovala svoj projekt »Museum of Modern (F)art« (»Muzej modernega prdca«) in izvedla neuradni dogodek v tej instituciji – na njenem vrtu naj bi v zrak spustila številne muhe, poškropljene z njenim parfumom.
Ono je na razstavi predstavljena kot del neo-avantgardnih gibanj šestdesetih let, kot članica skupine Fluxus, ki se je v tedaj borila proti komercializaciji umetnosti in namesto ustvarjanja umetniških objektov spodbujala umetniške akcije, ki niso bile vnovčljive. Med Onine tovrstne sodi denimo projekt Grapefruit iz leta 1964, v katerem najdemo 150 navodil ali napotkov. Na primer: »Pojdi v centralni park in se znebi svojega nakita.« Med bolj slavne perfomanse pa sodi Cut Piece iz istega leta, ko je umetnica sedela na odru, občinstvo pa povabila, da s škarjami odreže obleke z njenega telesa.
Na razstavi najdemo vsa njena ključna dela tega obdobja, med drugim tudi zeleno jabolko (ki je sicer leta 1968 postalo emblem plošče Beatlov). Po prepričanju kritikov se je tu MoMA primerno poklonila 82. letni umetnici in celo obrnila pogled nanjo; če je bila doslej njena kariera v senci slavnega glasbenika, razstava v MoMA nakazuje, da je bilo morda v resnici obratno in je bil njen umetniški avantgardizem vir navdiha za Lennona.
