Tiskane izdaje
Popularna kultura je postregla s kar nekaj zanimivimi vizijami prihodnosti tehnoloških inovacij, ki privedejo do emancipacije umetne inteligence, denimo v filmu Ona. Podobno prizori t. i. tuje snovi (alien matter), ki v drugem delu Terminatorja oživi in se transformira v umetno inteligenco, niso več stvar domišljije in fikcije, poudarja Inke Arns. Tuji, nečloveški akterji so že med nami.
Skupaj z naraščajočo tehnološko izpopolnjenostjo umetne inteligence, ki se lahko povezuje, komunicira med seboj, je sposobna učenja, se porajajo filozofska vprašanja o statusu subjekta in objekta pa tudi o definiciji živega bitja. Dejstvo, da sedem milijard ljudi operira s 50 milijardi aparatur, ki se lahko povezujejo med seboj, po besedah Inke Arns kaže, kako je naš univerzum prepreden s tehnologijo, sposobno učenja, ki nas ljudi kmalu morda ne bo več potrebovala.
Pametni stroji
Po cestah se že vozijo avtomobili brez voznikov, članke dokaj solidno prevajajo računalniški programi, z ogromnim deležem vseh delnic v Evropski uniji in Združenih državah Amerike trgujejo algoritmi itd.
Razstava Svet brez nas zadeva vprašanja tuje snovi (snovi, ki ima karakteristike živih bitij), interneta stvari (ko si računalniške naprave izmenjujejo podatke prek povezave s spletom) in pametnih tehnoloških pripomočkov. Že danes si težko predstavljamo življenje brez nekaterih od njih.
Korak do stopnje, ko bo umetna inteligenca dosegla samozavedanje, ni daleč, in zdi se, da bo ta oblika bivanja veliko bolj prilagodljiva in trpežna, kot je človeška. Razstava se poigrava z idejo, kakšen bi bil postantropocentrični svet, torej svet brez nas, kakšna bi bila narava po propadu človeka, kako bi bilo videti življenje iz perspektive umetne inteligence. Inke Arns je na razstavo umestila dvanajst medijskih umetnikov, ki različne vidike postantropocentričnega sveta in nečloveških akterjev razvijajo skozi videe, simulacije, skulpture, ready-made in akvarele. Pri teh delih gre po eni strani za tematizacijo že obstoječih oblik umetne inteligence in njenega dosega, po drugi strani pa na njej vidimo umetniške (dis)topične vizije prihodnosti nečloveških akterjev.
Razpon pristopov k tej problematiki je na razstavi precej širok: od ekološko obarvanega videa nenaseljenih zemeljskih krajin Ignasa Krungleviciusa do instalacije, ki obravnava digitalne rudnike digitalne valute bitcoina v projektu Yurija Pattisona. Z vprašanjem, kakšna je perspektiva razvoja umetne inteligence, se ukvarja Timo Arnall, saj se posveča programom ter tehnologiji za prepoznavanje obraza in za detekcijo premikanja (v avtomobilih ali na cestah) itd.
Od inteligentne muce
Green Screen Refrigerator Actions Marka Leckeyja pripelje zamisel o pametnih gospodinjskih aparatih do konca. Predstavi namreč hladilnik, ki doseže samozavedanje. Umetnik poskuša predvideti, kaj bi bile nadaljnje poteze tega inteligentnega aparata. Naloga, ki si jo zastavi samozavedajoča se kuhinjska naprava, je, da si mora poiskati prijatelje. Te izbira po podobnosti – torej naslavlja aparate, ki so videti podobno kot on.
Primer pametnega hišnega pripomočka, ki je že nekaj časa del naše realnosti, je robotski sesalec. Posebno vlogo igra tudi na razstavi v Vžigalici v okviru projekta Internet stvari Addie Wagenknecht. Funkcija sesalca, ki s seboj prevaža rožo, je, da čisti galerijski prostor, obenem pa – glede na to, kje je – s posebnim programom blokira oziroma intenzivira signale drugih aparatur.
Politično dimenzijo digitalizacije, tehnološko naprednih strojev pa prinaša projekt pionirjev medijske umetnosti Eve in Franca Mattesa. V projektu Draga vsebina sta opravila vrsto pogovorov z ljudmi, ki jih velike korporacije najemajo zato, da brišejo sporne vsebine z njihovih spletnih strani. Mednje sodi vse, od omembe problematičnih terorističnih oseb do videov samomorov ali golote. Umetniški tandem je v tem primeru zanimala ideologija, ki določa, kaj je danes politično, socialno, moralno sporno.
