Tiskane izdaje
Poslovil se je Bojan Kovačič, slikar, grafik in dolgoletni profesor grafike. Sprva je bil asistent za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, zatem pa docent za področje grafike na oddelku likovne pedagogike Pedagoške fakultete v Ljubljani.
Novico o njegovi smrti so sporočili iz Narodne galerije, kjer so leta 2011 z razstavo predstavili njegove grafike in risbe, ki jih je doniral za zbirko galerije, pri čemer je bil s tamkajšnjim pedagoško-andragoškim oddelkom vrsto let povezan tudi kot vodja delavnic grafičnega tiska.
Kot so tedaj zapisali, se je Kovačičev zreli likovni izraz oblikoval v okviru avtopoetik, osebnih idiolektov, ki so v slovenski umetnosti vzdrževali modernizem v postmodernizmu do devetdesetih let dvajsetega stoletja. V grafiki je zasledoval način neposrednega izraza, ki ga je izvajal iz izkušnje avtomatske risbe v osemdesetih letih. Vendar se je izkazalo, da je procesualnost grafike ovira neposrednemu izrazu geste. Karkoli grafik napravi z grafično ploščo, na odtisu je sled vedno nekaj drugega. To je bilo temeljno Kovačičevo spoznanje.
Bojan Kovačič: Brez naslova, 1990, oglje, pastel. Foto: Arhiv Narodne galerije
Kovačič, rojen leta 1949 v Sežani, se je leta 1971 odločil za študij slikarstva na milanski Akademiji lepih umetnosti Brera – tema njegove diplome je bila ljubljanska grafična šola –, zatem se je izpopolnjeval v grafičnih delavnicah Franca Sciardellija in Enrica Majolija, leta 1975 pa je s podpilomskim študijem nadaljeval tudi na ljubljanski akademiji, pri Bogdanu Borčiću in Marjanu Pogačniku. Specializiral se je zlasti za globoki tisk. Njegovemu ustvarjanju je bilo mogoče slediti na 26 samostojnih razstavah, sodeloval pa je tudi na 60 skupinskih, tako v razstaviščih v slovenskem kot mednarodnem prostoru.
Bojan Kovačič: Avtomatska risba, 1983, grafit, pero, tuš. Foto: Arhiv Narodne galerije
Kvaliteta njegovega grafičnega opusa je rasla na popolnoma avtentičen način iz njegovega razumevanja najglobljih osebnih plasti življenja in njihove likovne refleksije, so še zapisali v Narodni galeriji. Kljub pritiskom sodobnosti je ostal zavezan žlahtni tradiciji, ki spoštuje doslednost pri obdelavi kovinske plošče (grafične matrice) in posebej neguje kvaliteto odtisa in grafičnega lista. Negovanemu tradicionalizmu in laboratorijski natančnosti nasproti je izbruhnil ustvarjalni upor v obliki uporabe »neumetniških« postopkov obdelovanja matrice z orodji, ki niso primarno grafična.
To so npr. sledi sekanja s sekiro, zarezovanje z dleti in uvajanje nenavadnih sledi drugih orodij, ki jih v klasičnih grafičnih tehnikah pred tem ni bilo. S tem kršenjem tradicije je Kovačič v sodobno slovensko grafiko privedel nova občutenja, polna energij, ki so s svojo robatostjo nastanka in hkratno vrhunsko likovno kultiviranostjo proizvedle grafične liste z novim, svežim likovnim nabojem.
