Tiskane izdaje
Včeraj ponoči je v izolski bolnišnici po kratki bolezni umrl Lojze Logar, eden tukajšnjih najprepričljivejših slikarjev, znan po številnih formalnih premikih znotraj svojega izraza, so sporočili z Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov.
Znan je bil tudi po angažmaju v vlogi profesorja za grafiko, risanje in slikanje na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, njegovo delo pa je odmevalo tudi mednarodno. 30. julija letos je praznoval 70 let.
Lojze Logar je vse od izteka 60. let minulega stoletja predstavljal eno stalnic na tukajšnjem likovnem prizorišču, njegova umetniška pot pa ustvarja vtis poti, sestavljene iz številnih poglavij, kakršna so znana tudi iz siceršnjega razvoja likovne umetnosti vse od časa, ko je stopil na likovno prizorišče.
Pritegnili so ga pop art, konceptualizem, neokonstruktivizem, minimalizem in neoekspresionizem, pri čemer mu je likovna kritika priznala, da je kljub izrazitemu dialogu z vsakokratnimi premiki v mednarodnem prostoru našel izrazito avtorske, samosvoje odgovore nanje. Leta 1987 je dosegel nagrado Prešernovega sklada, leta 1994 pa še osrednjo nagrado na področju vizualnih umetnosti, Jakopičevo.
Po rodu je bil iz Mežice. Mladost in zgodnje ustvarjalno obdobje je preživel v Radencih, kasneje pa se je ustalil v Ljubljani in Izoli. Na Akademiji za likovno umetnost v prestolnici je sprva, leta 1968, diplomiral iz slikarstva pri Maksimu Sedeju, zatem pa leta 1970 opravil še grafično specialko pri Riku Debenjaku in Marjanu Pogačniku. Leta 1974 je k temu dodal še izpopolnjevanje v Berlinu.
Osrednji predstavnik tukajšnjega pop arta
Na domače likovno prizorišče je stopil že konec šestdesetih, v nadaljnjih desetletjih pa je raziskal najrazličnejše likovne usmeritve, v širokem razponu od pop arta do gestualnega slikarstva in abstrakcije, od konceptualizma do geometrijskih trendov in figuralike. Kot pomembno se skozi današnjo optiko kaže že njegovo najzgodnješe delo, s katerim je v tukajšnji prostor vnesel razmišljanja pop arta.
Ta so bila sicer, v skladu s socialistično realnostjo, oddaljena od zahodnega komentarja potrošništva in imenovana »nova figuralika«, katere predstavniki (še predvsem Metka Krašovec in Zmago Jeraj) so se vmešali v prevlado abstrakcije in informela. Logar, ki velja za osrednjega tukajšnjega popartista, je začel v svoja dela, denimo, vnašati podobe s fotografij, iz medijev in popularne kulture.
K tovrstni strategiji so se, kot je znano, v zadnjem obdobju vrnili neprimerno mlajši slikarji, tudi kak njegov učenec, saj je Logar že leta 1990 na ljubljanski akademiji nastopil kot profesor.
Od konceptualizma do novega ekspresionizma
V njegovem delu je popartu sledilo kratko obdobje konceptualizma. Leta 1976 je, denimo, na razstavi DSLU namesto s sliko nastopil z listki Tu bi lahko razstavljal Lojze Logar, sicer pa se je sredi sedemdesetih navezal tudi na tedanja trenda neokonstruktivizma in minimalizma.
V tem času je ustvaril tudi več del, ki so s temnimi toni in drippingom predstavljala popolno nasprotje pop artu, hkrati pa predstavljajo napoved njegove obsežne naslednje faze v osemdesetih letih, naslon na ekspresionizem, ki sovpada z vzporednimi neoekspresionističnimi trendi.
V svoje delo je vpeljal značilni barvni ekspresionizem, pogosto z aluzijami na erotiko, na stilizirane akte ali dele teles, predvsem torza. Odločil se je za prevlado čistih barv, s katerimi je vzpostavil vtis gibanja, valovanja in pulziranja slik, tovrstno razmišljanje pa ga je v devetdesetih pripeljalo do »monokromije«, značilne za njegov novejši opus.
Prodor v prostor
Leta 1995 je v Cankarjevem domu razstavil znani cikel Intermezzozoik, serijo slik v turkizni barvi, ki ga je sestavil tudi iz del, zasnovanih prostorsko. Glede tridimenzionalnosti še značilnejši je bil njegov prispevek k 23. mednarodnemu grafičnemu bienalu v Ljubljani leta 1999, kjer je – celo kot edini slovenski predstavnik v uradni selekciji in kot avtor, ki je seveda že zasedal trdno pozicijo v tako imenovani drugi generaciji ljubljanske grafične šole pa tudi v siceršnjem pregledu umetnosti − presenetil z izrazitim prodorom grafik v tri dimenzije.
Kasneje je razstavljal dela iz novega cikla Sarcophag(U.S.), v katerem se je navezal na newyorški 11. september. V njem je napad na dvojčka WTC na nov način povezal s pristopi, znanimi tudi iz njegovega starejšega repertoarja. Vrnil se je z geometrijskimi elementi, iluzionističnimi učinki, vplivom popularne kulture − filma − in znova podobam, ki jih je tako kot v mladih letih na sliko prenesel s fotopostopkom.
