Tiskane izdaje
Grafični bienale je pred vrati, ko se bodo ta 16. junija odprla, pa bo ponovno nagovoril z radikalno prenovljeno strukturo. Bienale često izumlja nove podobe.
Tokrat je na oddih presenetljivo poslal kuratorje in carte blanche podelil ekskluzivo umetnikom. Pri enem njih, pokojnem pesniku Juretu Deteli (1951–1992), so si v MGLC izposodili tudi krovni naslov 32. izdaje: Kriterij rojstva.
Grafični bienale je od prelomne 24. izdaje leta 2001, ki v pripovedi o tej osrednji slovenski mednarodni razstavi predstavlja mejnik med takorekoč pred »našim štetjem« in po njem (pod taktirko hišne kustosinje Mednarodnega grafičnega likovnega centra Brede Škrjanec je s Svetom grafike postavila odmik od klasičnega grafičnega lista k širšemu razumevanju medija, funkcije multipliciranega sporočanja in odnosa med umetniškim izdelkom ter njegovo matrico), doživel niz preobratov.
Kdaj se je značilni grafični podstati celo odpovedal, njegova tokrat napovedana struktura pa v spomin pritegne predvsem jubilejno izdajo iz sezone 2005, ko je kurator dr. Jure Mikuž ob 50. obletnici prireditve 18. vabljenim mednarodnim grafičnim institucijam podelil carte blanche, s čimer je bila vsebina Sunka, kot so naslovili tedanji bienale, prepuščena drugim.
V kolofonu 32. Grafičnega bienala, ki bo MGLC, sveže prenovljeno Švicarijo v njegovi soseski in nekatere druge točke po Ljubljani zasedal od 16. junija, ime kuratorja iščeš zaman, v MGLC so so se omejili na vlogo asistentov pri produkciji, sodelujoče umetnike pa so izbirali umetniki sami. V smislu verige, svojevrstnega efekta domin ...
Prejemnikom velike nagrade z zadnjih petih izdaj – to so Jeon Joonho (z izdaje v sezoni 2007), kolektiv Justseeds (2009), Regina José Galindo (2011), María Elena González (2013) in domačin Ištvan Išt Huzjan (2015) – so podelili mandat, na podlagi katerega so k sodelovanju povabili vsak po enega umetnika, z izborom pa so izbrancu podelili še »štafetno palico« izbora naslednjega umetnika.
V MGLC so vzpostavili zgolj ta mehanizem, v sam proces pa se niso vpletali. Sodelujočim so za izhodišče ponudili vnovičen razmislek o zdajšnjem razumevanju grafične umetnosti in, po drugi strani, hermetično, a hkrati do različnih interpretacij razprto pesem Kriterij rojstva Jureta Detele. Ne z namenom vzpostavljanja okvirja tematske razstave, pač pa kot poezijo, ki s svojim radikalnim preizpraševanjem vseh polarnosti kliče po prelomu, piše v predstavitvi zasnove bienala.
Asuka Ohsawa: Inventar življenja v nastajanju, 2017. Foto: Arhiv MGLC, z dovoljenjem umetnice
Več kot polovica novih del
Pri direktorici MGLC Nevenki Šivavec smo se pozanimali, kaj lahko od skorajšnjega bienala pričakujemo. Kot pravi, zelo veliko – več kot polovico – sveže, namensko ustvarjene in tudi s tukajšnjim okoljem, s konkretnimi prostori povezane umetniške produkcije mednarodnih avtorjev, saj so sodelujoče povabili k obisku Ljubljane, kar se bo izrazito odrazilo v konceptih umetniških del, ustvarjenih za bienale. Večina je po obisku povsem spremenila pogled na to, s čim želijo sodelovati.
Nekateri so konkretno reagirali na Detelov Kriterij rojstva, drugi seveda ne, pri čemer gre za poezijo, ki s hermetično strukturo niti ne dopušča, da bi se iz nje »potegnilo« neko temo. Z odpovedjo temi so v MGLC želeli seči onkraj aktualnega umetnostnega sistema in njegovih ustaljenih protokolov, kar seveda nakazuje tudi odpoved krovnemu kuratorju.
Spomnimo, ob minulih izdajah so ob domači kuratorski sili osrednjo prireditev MGLC krojila tudi znana mednarodna imena, Hans-Ulrich Obrist, Christophe Cherix, Deborah Cullen ali Nicola Lees, pri tokratni pa so se v tivolskem dvorcu na vlogo zgolj asistentov pri produkciji omejili celo tako, da so med svojim osebjem dobesedno žrebali, kdo bo prevzel katerega umetnika.
Nagrajenci so v vlogi neodvisnih selektorjev razmišljali v različnih »gabaritih«. Izrazito nacionalno, denimo, južnokorejski umetnik Jeon Joonho, ki je z izborom vzpostavil verigo sodelujočih iz svoje države, celo z Leo Junsuk Bangom, ki ni grafik, ampak glasbenik, specializiran za filme – za mainstreamovske, za svojevrsten korejski »bollywood« –, predstavil pa se bo z lastno interpretacijo Jureta Detele in prespraševanjem načinov našega zaznavanja zvoka.
Slovenski nagrajenec Ištvan Išt Huzjan je, denimo, kot prvega izbral v Bruslju delujočega Mehičana Gabriela Kurija. Ob daljši utemeljitvi (izhodišče bienala je povezal z lastnim posvečanjem poeziji in polpreteklim avantgardam) je svojo odločitev pesniško strnil kar v haiku: Kuri kurira v/kotih kamnolomov/krik! kuponov.
Kuri je zatem izbral newyorško Rusinjo Ebecho Muslimovo, znano po satiričnem obravnavanju alter ega, ta kolektiv Slavs and Tatars z izhodiščem v poljsko-iranskem dvojcu in s kasnejšo razširitvijo v izrazito mednarodno zgodbo, kolektiv se je odločil za amsterdamsko Hrvatico Noro Turato, ta za Belgijca Josseja Pyla, vrsto pa zaključuje Američan Riley Harmon. Tovrstnih pisanih globalnih skokov izborov iz države v državo je seveda veliko tudi v vrstah nekaterih drugih nagrajencev.
Carlos Monroy: Bafomet. Eno samo utelešeno rojstvo, 2017, skica na papirju z izhodiščem v kurentu. Arhiv MGLC, z dovoljenjem umetnika
Rekordno v Benetkah, doma nikogar
Kar bo ob odprtju bienala marsikoga presenetilo, ne nujno pozitivno, bo dejstvo, da se nihče izmed vpletenih ni odločil za katerega izmed umetnikov iz Slovenije. Tako bomo v sezoni, ko je na 57. Beneški bienale prodrlo rekordno število tukajšnjih umetnikov, na osrednjem domačem brez domačina.
Z eno samo izjemo, a v vlogi sodelavke umetnice. Ravno v najbolj enoznačni južnokorejski navezi je Moon Kyungwon – izbral jo je nagrajeni Jeon Joonho, ki gotovo odlično pozna njeno delo, saj je njen partner, skupaj sta razstavljala na Documenti 13 in zastopala Južno Korejo v paviljonu na Beneškem bienalu – sodelavko poiskala v Barbari Pii Jenič iz ljubljanskega Senzoriuma, igralki, režiserki in producentki s področja senzorialnih umetnosti, s katero sta se na daljavo, vsaka na svojem koncu planeta, podali v odkrivanje dišave, ki še ne obstaja in bi povezala Ljubljano, tivolski park, preteklost in sedanjost.
Do odprtja bienala bo dišava nared, med projekti, ki izhajajo iz slovenskega prostora, je že mogoče napovedati tudi projekt v Kolumbiji rojenega umetnika iz São Paola Carlosa Monroya – iz linije gvatemalske nagrajenke, performerke Regine José Galindo –, ki se bo navezal na tukajšnjega kurenta in ta lik povezal z arhetipi iz mednarodnega prostora. Sicer v Tivoliju napovedujejo predvsem veliko grafičnega materiala in tiska, a tudi performanse, video, filme in, kot omenjeno na primeru južnokorejskega »bollywooda«, glasbo.
Osrednjo selekcijo bo znova spremljal niz satelitskih razstav. V Galeriji Kresija razstava grafične mape Praznina z deli udeležencev bienala, v Galeriji Škuc razstavo z vpogledom v nastajanje letošnjega bienala, nagrajenci prejšnje izdaje – Ištvan Išt Huzjan kot prejemnik velike nagrade, londonski Švicar Peter Gidal kot prejemnik častne in nagrajenka občinstva Meta Grgurevič – se bodo predstavili v Mestni galeriji Ljubljana, napovedujejo pa tudi spremljevalne predstavitve Brazilke Marie Bonomi, argentinske pesnice Alejandre Pizarnik, mednarodnega plakatnega projekta »dobri sosed«, ki bo predstavljal stik s 15. istanbulskim bienalom, in performans Leje Jurišić Najlepši trenutki so najkrajši.
Bienale seveda ne bo omejen na trenutke. Dostopen bo do 29. oktobra, ob koncu bo tudi razglasitev nagrajencev. Pri naboru nagrad sprememb ne bo. Ob veliki nagradi bodo znova podelili še častno za kariero in nagrado občinstva, v času podelitve bo znana tudi zasedba letošnje žirije.
