Tiskane izdaje
V tržaški avkcijski hiši Stadion za 4. december napovedujejo dražbo slovenskih umetnin, kakršne še nikoli ni bilo. Niti tostran meje. Nove kupce bodo iskali za kar okoli sto umetniških izdelkov številnih klasikov tukajšnje umetnosti, v ozadju pa je prodaja pomembne zasebne zbirke tržaškega Slovenca.
Tudi finančna pričakovanja dražiteljev so vredna zgodovine. Kot ti zaupajo, znaša seštevek spodnjih estimacij slovenskega deleža v dražbenem katalogu okoli 700 do 800 tisočakov brez dražbenega pribitka.
V Stadionu, avkcijski hiši z ustanovno letnico 1990, so v minulih sezonah, ko v Sloveniji ambicioznejših dražb umetnin praktično ni bilo, na licitacije že uvrščali umetnine tukajšnjih avtorjev. Gotovo uspešno, sicer bi to prakso opustili. Tokrat so se v najudarnejšem prednovoletnem delu dražbenega koledarja odločili za licitacijo, ki je zastavljena skoraj ekskluzivno s slovenskimi deli. Tudi s tistimi iz najvišjega ranga, kakršnih na tukajšnjih dražbah še nismo srečali.
Preddražbena razstava še ni javno dostopna (odprli jo bodo v soboto), a če si jo imel priložnost obiskati v družbi Jaka Prijatelja iz Carniole Antique, ki je tudi sam dražitelj, sicer pa občasni sodelavec Stadiona, si lahko že videl zbrana vsa dela Ivana Groharja, Mateja Sternena, Vena Pilona, Zorana Mušiča, Gojmira Antona Kosa in mnogih, mnogih drugih.
Tudi dela z že realiziranih retrospektiv ali krovnih študijskih razstav v tukajšnjih nacionalkah, ki sedaj na pritrkavanje dražbenega kladivca čakajo pod streho dražbene hiše s sedežem tik ob morju, ob nabrežju, poimenovanem po Tommasu Gulliju. To je bil kapitan italijanske vojne mornarice, katerega smrt med nacionalističnimi incidenti v Splitu 12. julija 1920 se je v zgodovino zapisala kot neposreden povod na požig tržaškega Narodnega doma le dan zatem.
Slovenci v družbi svetovnih klasikov
Tržačani so tokrat slovenskim zbirateljem umetnin in potencialnim kupcem dobesedno pred domači prag servirali nekaj, kar se doslej še nikoli ni zgodilo niti tostran meje. Napovedujejo dražbo 127 del, med katerimi veliko večino, okoli sto, predstavljajo umetniška dela Slovencev.
Ob že navedenih še dela Matija Jame, Riharda Jakopiča, Maksima Gasparija, Franceta in Toneta Kralja, Božidarja Jakca, Nandeta Vidmarja, Avgusta Černigoja, Alberta Sirka, Ivana Čarga, Staneta Kregarja, Lojzeta Spacala, Rika Debenjaka in še mnogih drugih, tudi povojnega Jožeta Ciuhe ali sodobnega Živka Marušiča.
Za dodatek so primaknili še nekaj del Hrvatov Emanuela Vidovića, Ivana Meštrovića ali Eda Murtića in manjšo serijo del avtorjev iz širšega prostora Evrope. To so, denimo, Erich Heckel, André Lhote in celo Egon Schiele, ki je zastopan z majhno sliko. Skratka, naši klasiki minulega stoletja bodo na dražbi v družbi še kakega svetovnega.
Dela Slovencev izhajajo iz – tako dražitelji – več zamejskih zbirk, a pripada velika večina po mnenju tukajšnjih poznavalcev eni sami, ki bo tako doživela ad hoc dražbeno razprodajo, razpršitev družinske srebrnine. Najvišje sta ocenjeni sliki Ivana Groharja V Gerajtah iz leta 1908 in Pogled čez most Vena Pilona iz leta 1925 (obe imata enaki estimaciji med 50.000 in 70.000 evri; navajamo cene brez dražbenega pribitka, ki pri Stadionu znaša 24 odstotkov).
Prvo smo lahko videli na razstavi Slovenski impresionisti in njihov čas v Narodni galeriji leta 2008, drugo še pred tem na Pilonovi retrospektivi leta 2002 v Moderni galeriji, obe pa izhajata iz omenjene zbirke v lasti znanega tržaškega Slovenca, tudi mecena ter donatorja, tesno vpetega v kulturno življenje Trsta.
Serije del Groharja, Pilona in Mušiča
Reprezentativna dela Groharja ali Pilona so na tukajšnjem trgu izjemna redkost, v Trstu pa bosta predstavljena celo vsak z malima serijama del. Grohar še s Štivanom pri Devinu iz leta 1902 (30.000–40.000), ki je bil prav tako v izboru Slovenskih impresionistov, in Hišami v snegu iz leta 1906 (25.000–35.000), ob tem pa še s predimpresionističnim portretom, v katalogu označenim kot Portretom profesorja Boncla iz leta 1893, ki ima za Groharja izjemno nizko estimacijo (2.500–3.500). Drugi pa še s sliko V dolini iz leta 1931 (18.000–28.000), barvnim pastelom Sprehod (4.000–6.000) in dvema risbama (1500–2000).
Največji del dražbenega kataloga zaseda Zoran Mušič. Zastopan tako rekoč z malo retrospektivo, od zgodnje vedute Ljubljane, preko ene izmed ultraredkih risb iz Dachava iz leta 1945, avtoportreta, slike z v Italiji izjemno iskanim motivom Konjičkov, dveh portretov Ide, abstraktne Zemlje in slike iz cikla Nismo poslednji do beneških vedut. Cenitve njegovih slikarskih unikatov segajo od najnižje 5.000 do zgornje pri Konjičkih, ki znaša 60.000 evrov.
Med slovenskimi deli, katerih ocenjene vrednosti presegajo deset tisočakov, so še dela Riharda Jakopiča, Gojmira Antona Kosa, Mateja Sternena in Živka Marušiča, velika večina umetnin pa ima bistveno nižje. Med avtorji slik, katerih spodnje cenitve se začnejo pri le dveh tisočakih ali tudi nižje, so Saša Šantel, Stane Kregar, Riko Debenjak, Jože Ciuha, France in Tone Kralj, Ferdo Vesel, Avgust Černigoj, Ivan Čargo in France Pavlovec.
Najnižjo estimacijo med kiparskimi deli, le 300 evrov, ima, denimo, leseni kipec Franceta Kralja z motivom dečka. Mimogrede, leseni kipec istega avtorja enakih dimencij so minulo nedeljo na dražbi v ljubljanski Galeriji DLUL prodali za 1450 evrov.
Kakšen bo odgovor zbiralcev?
Izbor je ogromen, kar utegne nakazati, da bo ob bitki za najreprezentančnejše umetnine precej prostora za ugodne nakupe. Ker je vsega skupaj enostavno preveč. Katalog je objavljen, slovenske umetnine so v njem opisane tudi v slovenščini (nerodnosti, ne le jezikovnih, ne pogrešaš), v številnih opisih del se ponavljata podatka, da so bila nekoč v preteklosti kupljena v ljubljanski Galeriji Lala in da je kot avtor ekspertiz vskočil dr. Janez Mesesnel, časa za preverjanje, ali vse drži, seveda vključno s pristnostjo umetnin, pa je še dober teden.
Kako bodo odgovorili zbiralci in akterji tukajšnjega trga umetnin? Bodo cene najpomembnejših med licitiranjem poletele v nebo ali bo, nasprotno, izostanek interesa »dumpinško« znižal apetite prodajalcev tostran meje? 4. december bo v zgodovini usod zasebnih zbirk in javnega licitiranja slovenskih umetnin izjemno zanimiv datum.
Za razliko od rezultatov tukajšnjih dražb so rezultati tistih v Stadionu mednarodno evidentirani. Med njimi je mogoče brskati tudi na brezplačnem internetnem portalu Blouin Art Sales Index, na katerem so prodaje del tukajšnjih umetnikov z izjemo svetovljanskega Mušiča predvidljivo bele vrane.
Čast pri nas najdražjih impresionistov rešuje Rihard Jakopič, katerega Delavca iz okoli leta 1930 so v dunajski dražbeni hiši Im Kinsky leta 2011 izlicitirali do 32.500 evrov (s pribitkom; slika se je po prodaji vrnila v Slovenijo), Groharja v iskalnik vpišeš zaman, Jama ima en sam rezultat, 5.200 evrov (brez pribitka), Sternen prav tako le enega, 5.800 (brez pribitka). Oba zadnja rezultata izhajata iz Stadiona. Da bi se v razplet dražbe vmešale slovenske javne ustanove, je ob sredstvih, ki jih imajo odmerjena za nakupe, malo verjetno.
