Tiskane izdaje
Trst – Tržaška avkcijska hiša Stadion je bila danes prizorišče dražbe del slovenskih in evropskih umetnikov, ki je že pred objavo dražbenega kataloga in odprtja razstave del, namenjenih licitiranju, dvignila veliko prahu. Med stotimi slovenskimi umetninami jih le dvanajst niso prodali, med našimi javnimi muzeji pa je bila po naših podatkih na dražbi uspešna le Narodna galerija.
Doslej se niti tostran meje, kjer so dražbe umetnin sicer redke, še nikoli ni zgodilo, da bi na eni sami ponudili toliko vrhunskih slovenskih umetnin. Med njimi tudi okoli deset del, ki so jih v tukajšnjih muzejih prepoznali kot pomembne za dopolnitev zbirk in poskušali zanje v kratkem času od objave dražbe do njene realizacije poiskati sredstva za nakup.
A se ni najbolje izšlo, z izjemo Narodne galerije, v kateri jim je uspelo na dražbi pridobiti Avtoportret Zorana Mušiča iz leta 1946 in portret njegove žene Ide iz leta 1952, ob tem pa še sliko Dekle v profilu slikarke Elde Piščanec, delo, ki je bilo izrazito izpostavljeno tudi v katalogu.
Dražba je bila sicer dvodelna in je ob izdelkih številnih klasikov slovenske likovne umetnosti minulega stoletja zajela tudi pomembna dela italijanskih in drugih evropskih umetnikov, za tukajšnji prostor pa je bil zanimiv predvsem uvodni del s 127 deli, med katerimi je veliko večino, sto, predstavljal izbor umetniških del Slovencev. Ivana Groharja, Riharda Jakopiča, Mateja Sternena, Matija Jame, Franceta in Toneta Kralja, Vena Pilona, Avgusta Černigoja, Zorana Mušiča, Gojmirja Antona Kosa in mnogih drugih. Dražbena dvorana Stadiona je pokala po šivih.
Iz zbirke podjetnika in mecena Vanje Lokarja
Licitacija je ob predstavnikih nekaterih javnih ustanov po pričakovanju pritegnila tako rekoč vse osrednje tukajšnje zasebne galeriste, aktivne na trgu umetnin, zaposlene v javnih muzejih in kajpak radovedneže. Licitacije umetnin, prodanih za najvišje zneske, so večinoma potekale prek telefona, kar kupcem zagotovi anonimnost, najvišje pa so segle umetnine, za katere je bilo že pred dražbo pričakovanje največje: Groharjeva slika V Gerajtah, ki je segla do okroglih 90.000 evrov (k cenam je treba dodati še 24 odstotkov dražbenega pribitka), Pilonova slika Pogled čez most, ki je bila prodana za 72.000 evrov, in Konjički Zorana Mušiča, ki so dosegli ceno 68.000 evrov.
Slovenske umetnine, ponujene na dražbi, so po besedah koordinatorja dražb v Stadionu Nedirja Princivala izhajale iz Italije, iz zbirk tukajšnjih Slovencev, a so po mnenju poznavalcev večinoma izvirale iz ene same, zbirke tržaškega podjetnika, mecena in donatorja dr. Vanje Lokarja.
Poslovneža, zbiralca, mecena in donatorja po rodu iz Ajdovščine, ki se mu je finančna sreča nasmehnila v obliki kave. Konkretno znamke Cremcaffe in družinskega podjetja, ki je pražarno odprlo tudi tostran meje, v Sežani, pri čemer je Lokar po prodaji podjetja Avstrijcem in upokojitvi po štirih desetletjih poslov s kavo obdržal le vodenje nekaterih finančnih poslov.
Lani je z nakupom prostorov na elitni lokaciji sredi Trsta ključno pripomogel k vzpostavitvi Tržaškega knjižnega središča, dediča leto pred tem propadle Tržaške knjigarne, za kar mu je tukajšnji Urad za Slovence v zamejstvu februarja letos podelil priznanje, že leta 2003 pa se mu je tukajšnja muzejska stroka za predstavitev njegove izjemne zbirke porcelana v Narodnem muzeju Slovenije oddolžila s častnim muzejskim Valvasorjevim priznanjem. Na Valvasorjevem gradu Bogenšperk je zapisan med diamantne mecene, saj je tamkajšnjo zbirko dopolnil z donacijo izvirnika Slave Vojvodine Kranjske.
Umetnine iz svoje zbirke je večkrat posojal tudi za razstave v osrednjih ustanovah in pomagal tudi pri pridobivanju del za javne zbirke, njegova odločitev za prodajo umetnin na dražbi, torej na prostem trgu, pa je v tukajšnjem prostoru vzbudila veliko presenečenja in tudi negodovanja.
