Vladimir Lamut, slikar krajine, Krke in novomeških vedut

Devetnajstega avgusta je minilo­ natanko sto let od rojstva­ Vladimirja Lamuta.­ »Nanj gledamo kot na slikarja,­ a je bil predvsem risar z ogromnim fondom,« pravi­ Goran Milovanović, kustos razstave­ Lamutovih risb in krokijev,­ portretov kostanjeviških ­gledaliških igralcev.

Impulz po delu

»Vladimir Lamut je v slovenski umetnosti zapisan predvsem kot slikar krajine, Krke in novomeških vedut. In to je zares bila srž njegovega likovnega ustvarjanja,« pravi Goran Milovanović. Po drugi svetovni vojni je z Izidorjem Moletom in Bogdanom Borčićem vpeljal novo smer v slikarstvu Novega mesta. Približno deset najlepših vedut dolenjske prestolnice nekdanjega profesorja risanja na tamkajšnji gimnaziji danes visi v sejni sobi podjetja Krka. »A ob tem obstajajo­ še drugi segmenti Lamutovega ustvarjanja, ki jih bo še treba ­obdelati,« dodaja.

Prvi takšen ne povsem raziskan segment se nanaša na njegov zgodnji opus, na študijska leta na pedagoškem oddelku zagrebške likovne akademije, kjer je diplomiral leta 1941. »Ugotavljamo, da so mogoče ravno slovenski študenti najbolje prenesli tradicijo slikarstva profesorjev na zagrebški akademiji. Lamut je bil eden med njimi (Gabrijel Stupica, France Mihelič, Marij Pregelj ...), ki se je z realistično in malce­ ekspresionistično komponento predvsem v krajinah navezoval na Ljuba Babića, v risbah in grafikah pa na Tomislava Krizmana,«­ pravi kustos.

Podobno kot v primeru še enega Slovenca v Zagrebu, Zorana Didka, je Lamutov predvojni opus »precej izgubljen«. Ena od stičnih točk obeh umetnikov je neobstoj posvečenega odnosa do lastnih del, Lamut je urednikom za objavo dostavljene originale mnogokrat kar podaril. »Oba avtorja do svojih del nista imela pravega odnosa. Pravzaprav jima je bilo vseeno, kakšna je podlaga, s čim delata. Ko je Lamut začutil impulz po delu, je pač delal, tudi z neobstojnimi ­materiali.«

»Lamutizem«

Izraziti delovni vnemi in hlastanju po likovnem izražanju je Štefan Eržen že ob razstavi leta 1953 nadel skovanko »lamutizem«. Morda je ravno strast do takojšnjega ustvarjanja ob pomembni in precejšnji uveljavljenosti Picassovih risb pripomogla, da je Lamut ob sodobnikih, kot so bili recimo Didek, Dore Klemenčič - Maj in France Mihelič, »forsiral ta medij in so­uveljavil risbo kot avtonomen medij. Lamut ni delal počasi in ni bil osredotočen na eno stvar, temveč je običajno imel kar dve, tri slike okrog štafelaja. Slikal je eno, je ni končal in je dal gor drugo, potem tretjo. Tudi velik opus njegovih risb je hiter, krokijevski. Hotel je uloviti moment tistega trenutka, krokiji so značilni za kavarniška omizja v prvi polovici 20. stoletja. Pri hiperaktivnosti včasih mogoče kakovost ni v prvem planu. To se mu malce pozna.«

Ko je modernizem po drugi svetovni vojni v Sloveniji krepko stopil na slikarsko polje, je Lamut ostajal v svojih sicer ekspresivno naravnanih, a povsem realističnih formah. Njegov učenec in danes eden vodilnih umetnostnih ­zgodovinarjev pri nas, Milček Komelj­ (učitelja je obdelal v monografiji Pot k vrtincem molčanja), je, pravi Milovanović: »O njem napisal generalno študijo. V njej vleče vzporednice s Cézannom (krajine) in van Goghom (portreti). Obstajajo zgodnji avtoportreti Lamuta, ki so neposredni citati van Gogha ...«

Če tovrstna samopodoba iz leta 1943 izvira iz obdobja realističnih form, avtoportret s plavo baretko iz zadnjih let njegovega življenja (1957) priča o razvoju njegovega opusa. Po dveh mesecih izobraževanja v Parizu (1954) in predvsem po šolskem letu dni v Bruslju (1959/1960) je namreč nastal opaznejši preskok v njegovih delih.

Lamutove besede o pomanjkanju fantazije po Milovanovićevem mišljenju ne zdržijo povsem kritične presoje: »Ko je prišel s študija v Belgiji, so bile njegove grafike oplemenitene z motivi s polja fantazem, s trnjem, bitji v trnju. Menim, da je fantazijo imel in da ta izjava izvira iz neke njegove samokritike, pomanjkanja samozaupanja in posledic bolezni, psihičnih travm, ki jih je doživel med drugo svetovno vojno.«

Obdobje, preživeto v internaciji v italijanskem taborišču Gonars v letih 1942 in 1943, je usodno zaznamovalo na Čatežu ob Savi leta 1915 rojenega Lamuta. Domov se je vrnil psihično strt, hospitaliziran je bil v Ljubljani, Komel ga je v eni izmed glos že pred desetletjem označil za »nemirno tragično postavo, ki jo je pot vodila v mrtvaške vrtince«.

Milovanović opaža, da notranje stiske v njegovih realističnih delih ni zaznati. Povsem drugače dojema njegova pozna dela, preden je marca 1962 stopil v Krko in utonil: »V rečnih bregovih, ki jih je ustvarjal, nastopajo razne figure, vse je prepleteno s trnjem, zasičeno, hermetično zaprto v nekem prostoru brez horizontalnih mestnih vedut.«

Zadnja leta Lamutovega ustvarjanja so drugi obsežnejši neraziskan avtorjev segment, potreben strokovne obdelave: »Kolikor sem gledal kasnejši fond, pri njem ni več poudarek na kvantiteti, temveč na kvaliteti. Umetnik je bolj enoten, kvalitativno precej visok. Pri prejšnjih portretih kvaliteta zelo niha: od študijskih, kjer ujame duha portretiranca, do krokijev­skih, trdih, šolskih, s svinčnikom vlečenih.«

Petinsedemdeset razstavljenih risb in krokijev

V Lamutovem likovnem salonu v nekdanjem ministerialnem dvorcu na kostanjeviškem otoku bo do 20. septembra razstavljeno petinsedemdeset Lamutovih risb in krokijev. Avtor jih je sredi petdesetih let ustvaril v času obuditve amaterskega gledališča v Kostanjevici na Krki. V kraj je namreč leta 1953 prišel Lado Smrekar, ki je že leto kasneje začel prve gledališke igre. Leta 1956 je ob uradnem začetku Dolenjskega kulturnega festivala amatersko gledališče v osmih dneh postavilo na oder pet gledaliških iger, od katerih je bila ena premiera. »Pri razstavi sem se fokusiral na zgodnje gledališke igre, pri katerih je s portreti igralcev kot nekakšen kronist deloval tudi Vladimir Lamut. Prisostvoval je vajam in začetnim predstavam. Verjetno se je z eruptivnim slikanjem zlil s Smrekarjevim eruptivnim delovanjem v gledališču. Bila sta si precej blizu, rad je prihajal sem,« pravi Milovanović.