Tiskane izdaje
Slovenski slikar in grafik, rojen leta 1925 v Solkanu, je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in tam diplomiral leta 1954. Pri profesorju Miroslavu Šubicu je leta 1956 končal specialko za restavratorstvo in konservatorstvo. Pomagal je pri restavriranju srednjeveških fresk in izdeloval natančne kopije. V začetku se je umetniško predvsem posvečal grafiki in do leta 1960, ko je odšel študirat v Pariz k Johnnyju Friedleanderju, ustvarjal sprva lesoreze, nato jedkanice in akvatinte. Umetnik je izbral lastno motiviko, pretežno vezano na Primorje, kras in mediteransko vzdušje. Na njegovih grafikah, kasneje tudi na slikah in kipih, se v mreži črt ali ploskev pogosto pojavljajo biki in različne ptice. Navdih je našel tudi v antični mitologiji, pri Ledi, Evropi in drugih junakih. Prejel je nagrado Prešernovega sklada (1962), Prešernovo nagrado (1979), nagrado Riharda Jakopiča (1987), veliko nagrado Majskega salona (2001) za slikarstvo in letos še Župančičevo nagrado za življenjsko delo.
Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ste po diplomi končali še specialko za restavratorstvo in konservatorstvo. Kaj vas je pri stari umetnosti tako pritegnilo?
Ta usmeritev je bila tedaj na razpolago, poleg tega sem se s kopistiko starih fresk ukvarjal že kot dijak na srednji šoli za umetno obrt. Med študijem in tudi nekaj časa po njem pa sem se pridružil ekipi, ki je za Narodno galerijo kopirala srednjeveške freske po slovenskih cerkvah. Pri samotnem restavriranju in kopiranju fresk sem imel priložnost za poglobljeno, intimistično in meditativno doživljanje pokrajine. Ta izkušnja me je umetniško zaznamovala za dolgo časa. Na terenu sem našel motive, ki sem jih začel najprej uporabljati v grafiki. Ni pa me pritegnila zgolj pokrajina, temveč tudi način življenja, ljudje, ki so bili del nje. Ta svet je postal moja zlata jama, iz katere sem črpal ideje in jih nato poglabljal, razvijal, izpopolnjeval in aktualiziral. To je bilo težavno delo, na deželi so bile težke razmere, stanovali smo pri domačinih. Vendar smo dobili plačilo, kar je bilo prav tako pomembno. S kopiranjem sem se ukvarjal osem let, do leta 1963, najdlje v Hrastovljah, sicer pa tudi drugod po Sloveniji.
Zimske mesece pa ste izrabljali za svoje ustvarjalno delo. Vam je bila že na začetku kot medij najljubša grafika?
Leta 1959 sem se prijavil na natečaj za ljubljanski grafični bienale in vsa tri moja dela so zelo dobro sprejeli, kar me je spodbudilo, da sem še naprej ustvarjal v tem mediju. Dva meseca sem se v okviru takratne štipendije Moše Pijadeja izpopolnjeval v Parizu, pri Johnnyju Friedlaenderju.
Kako se spominjate tistega obdobja?
Veliko sem hodil po muzejih in galerijah, vzporedno pa cele dneve delal pri Friedlaenderju, kajti tistim, ki smo radi delali in bili vedoželjni, je omogočil vsakodnevno delo. Imeli smo veliko svobode, hkrati pa smo lahko opazovali, kako je delal on. Pri njem smo se srečali umetniki z vsega sveta, od Evropejcev do Japoncev in Južnoafričanov, med sabo smo se spoznavali in dobili zanimive izkušnje.
Pravite, da vas je umetniško zelo zaznamovalo primorsko podeželje. Na vaših delih prevladuje ptica v zelo raznolikih podobah.
Da. V Moravcih, kjer sem delal skupaj z Nikolajem Beerom, sem ujel štorkljo, v solinah, kjer sem prav tako veliko ustvarjal, me je prevzela množica raznovrstnih ptic, ki tam domujejo, od bele do sive čaplje in vseh drugih. Ptice sem sprva stiliziral, šele kasneje sem jih upodabljal precej realistično, tako, da so bile prepoznavne. Našel sem jih v naravi in tudi v leksikonih.
Torej imate veliko znanja iz ornitologije?
Ne, ne, to se zdi samo na prvi pogled.
Kako so nastajala vaša dela, kako je šla pot od ideje do realizacije?
Zelo različno. Pri grafiki sem sledil čisto drugim postopkom kot pri slikanju, kiparjenju, delanju tapiserij ali poslikavi keramike in porcelana. Grafične tehnike so zelo zahtevne, saj sem se s ploščami ukvarjal tedne in tedne, in še ko je bila plošča pripravljena, sem delal dolgotrajne poskuse. Tak je bil moj način dela, da sem se dolgo zadrževal pri posamezni plošči, se popolnoma posvetil detajlom, in zato so bili zelo zahtevni tudi odtisi. Spominjam se, da je Pilon nekoč dejal, da so »to slike, ne grafike, grafike so bolj mimogrede«. Ko sem se z grafikami že uveljavil, so mi vzele še več časa, saj sem jih imel premalo za vse razstave in še za prodajo. Namesto da bi ustvarjal, sem razmnoževal že obstoječe, da sem izkoristil plošče.
Kdaj pa ste se lotili slikanja?
Kasneje, v osemdesetih. Za slikanje tudi nisem imel ustreznega prostora, saj sem grafike odtiskoval doma, kjer ni bilo prostora še za slikarsko delo. Ko sem prišel do majhne podstrehe na Starem trgu, sem se lotil slikanja – pozimi sem delal grafike, poleti pa sem slikal, saj podstreha ni bila ogrevana. Na koncu sem začel grafiko v celoti opuščati.
Kdaj pa ste našli čas za kiparjenje?
To sem delal med slikanjem. Ko sem imel leta 1983 razstavo slik v Galeriji ZDSLU, so kolegi pripominjali, da to niso slike, ampak reliefi. Na slikah so bili namreč nanosi mivke in koščkov stekla. To mi je dalo misliti, da se zlahka lotim tridimenzionalnih objektov, in začeli so nastajati prvi objekti. Uporabljal sem iste materiale kot za slike, torej les, vezano ploščo, mivko, steklo. Morda delujejo, kot da gre za kamen, vendar sem na lesene zaboje, najpogosteje v obliki hiš, s slikarsko lopatico nanašal grobo mivko ter dodajal vezivo in črepinje.
Ste se kdaj urezali?
Tudi, a ne prehudo, paziti pa sem moral na vnuke, če so se blizu igrali.
Vas je kdaj zamikalo štafelajno slikarstvo?
Ne, takoj po akademiji sem si sicer naredil poljski štafelaj, po vzorcu, ki sem ga poznal. Moj oče in brat sta bila namreč mizarja, tako da mi oblikovanje lesa ni bilo tuje. Mogoče sem se nekajkrat odpravil ven s stojalom, a potem nikoli več. Ko sem začel slikati, sem gradil predvsem na podlagi spominov, ki sem jih doma predelal. Nisem čutil potrebe, da bi to počel v naravi.
Ste si naredili skice?
Nekaj sem jih naredil, v glavnem pa sem delal po spominu. Imel sem, denimo, skico žene v črnem, ki nosi drva, ampak ta je ena redkih. Pomembnejše mi je bilo občutenje narave kot posnetek pokrajine.
Kako pa ste prišli do keramike?
S keramiko sem se ukvarjal v različnih obdobjih. Najprej že med obiskovanjem šole za umetno obrt, saj nas je prof. Didek pogosto peljal v keramično delavnico, ker je želel, da si pridobimo več obrtnega znanja. Nas pa je, seveda, bolj zanimala umetnost, hoteli smo postati slikarji, ne obrtniki. Hodili smo v Kamnik, kjer je bil v delavnici strokovnjak, da nam je pokazal, kako se lotiti dela, glazur, poslikav. Delali smo s podglazurnimi barvami. Tam sem delal še kasneje, ko sem obiskoval akademijo, saj sem lahko tudi nekaj zaslužil, prav tako sem nekaj predmetov lahko poslikal zase. V začetku 90. let me je Tršar povabil v Liboje, kjer sem ustvarjal tri dni zapored in naredil celo serijo, kasneje pa je na Gornjem trgu zaživela keramična delavnica, kjer sem redno ustvarjal poslikave na porcelan. Spominjam se tudi razočaranj, saj ima ogenj svoje »zahteve«, marsikdaj je kaj tudi razneslo, včasih so zaradi previsokih temperatur izginile barve ipd. Tako sem včasih za dalj časa prekinil delo, a sem se vedno znova vračal, ker sem razmišljal o novih načinih. Tam je nastal največji ciklus, ki je prav tako razstavljen v Galeriji ZDSLU.
Kako gledate na sodobne instalacije?
Ne morem jih sprejeti. Grafični bienale, denimo, ni več tisto, kar je bil. Jezi me predvsem to, da ga imenujejo grafični, kar sploh ni. Zakaj? Saj bi lahko pripravili razstavo, a pod drugim imenom. Imamo torej grafični bienale, na katerem prevladujejo performansi. To pa ni grafika. Najhuje je, da so tradicijo prekinili nenadoma, takoj, namesto da bi gradili na povezavi s preteklostjo.
Vedno ste veliko delali, v zadnjih petnajstih letih pa ste našli tudi veliko časa za kolesarjenje ...
Že dolgo sem se intenzivno ukvarjal s kolesarjenjem, česar žal zadnje leto ne počnem, ker me kolena slabo ubogajo. Vsaj dvanajstkrat sem bil na Franji, sodeloval na Kočevskem maratonu in drugje. Delal sem do kosila, potem sem šel običajno na kolo. Na njem sem vedno veliko razmišljal o svojem delu, med samim delom pa sem navdušeno ustvarjal, da sem lahko čim prej sedel na kolo.
