Tiskane izdaje
Interakcija med biologijo in kulturo je osrednji koncept razumevanja človeške evolucije, njegove geografske razpršenosti in raznolikosti ter zdravja, pravi avtorica Maja Smrekar, ki se iz biološke in humanistične perspektive loteva robov, na katerih se narava spodvija v kulturo, in z njimi povezanih biofascinacije in biofobije.
V projektu K-9_topologija: Ecce Canis (Glej, pes), katerega prvo razvojno fazo predstavlja v Galeriji Kapelica, raziskuje razloge in posledice, ki so v daljni preteklosti povezali dve biološki vrsti – psa in človeka. Po zadnjih dognanjih sega začetek njunega družabništva v paleolitik pred trideset tisoč leti, pri čemer so različna mnenja, kdo od njiju je napravil prvi korak k drugemu.
Seveda žival tedaj ni bila pes, ampak volk, ki se je v sobivanju s človekom postopoma spremenil v psa, njuno sobivanje pa je povzročilo spremembe in medsebojno prilagajanje, med drugim tudi to, da je nekdanji volk, ki sicer živi v tropu, sprejel človeka za gospodarja.
Kar nekaj človeških in pasjih genov, ki so povezani s prehranjevanjem, presnavljanjem, odpornostjo na bolezni in določenimi možganskimi funkcijami, se je skozi tisočletno prilagajanje okolju razvilo vzporedno.
Medtem ko je volk mesojedec, se je od neolitika dalje pasja prebava prilagodila presnovi škroba in ogljikovih hidratov, kar je prvi korak v njihovi zgodnji evoluciji in udomačitvi. Medtem ko je pes ohranil izjemne vohalne sposobnosti, sta pri človeku sluh in vid izpodrinila voh, in to delno verjetno tudi zato, ker je na začetku njunega stika vohalno preživetveno nalogo prevzel pes, človeški voh pa se je postopoma skrčil na družbene in kulturne strategije preživetja, kot so kulinarika, gospodinjstvo, osebna nega, higiena in zapeljevanje.
Esenca odnosa
Raziskava paralelne evolucije je hkrati avtoričina intimna zgodba o sobivanju z borderskim ovčarjem Byronom, ki je v tem projektu poleg Andreja Strehovca, sooblikovalca instalacije, laboratorijskega izvedenca Marka Žavbija in mnogih drugih njen sodelavec. Notranjost ovalno oblikovanega brloga, ki asociira na prva skupna jamska bivališča človeka in psa, je prekrita z umetnimi in pravimi volčjimi kožami, razrezanimi iz skoraj trideset let starih krznenih volčjih plaščev, katerih nošnja danes velja za nekulturno, celo vulgarno.
Obiskovalec se lahko odplazi v temačen rog, iz katerega brli špice topla oranžna svetloba, pri čemer je asociacija na ognjišče še kako na mestu, saj se je volk skozi spreminjanje v psa moral otresti tudi strahu pred ognjem. Obiskovalec se tik pred svetilko nevede dotakne pod krznom speljane žičke in ob svetilki aktivira stekleno napravo, v katero se izbrizga mešanica Majinega in Byronovega serotonina. Če prisloni nos na vohalno odprtino, zavoha esenco njunega odnosa – »nekultiviran« ali, drugače rečeno, precej neprijeten vonj iz trombocitov izoliranega Majinega in Byronovega serotonina.
Ob brlogu je predstavljena tudi laboratorijska destilacija človeškega in pasjega serotonina, tako rekoč enega ključnih molekularnh mehanizmov obeh vrst, na osnovi katerega tolerirata medsebojno navzočnost. Maja Smrekar bo projekt, ki je na ogled do konca tedna, predstavila tudi novembra na festivalu Rencontres Bandits-Mages v francoskem Bourgesu in tam poleg predavanja izvedla performans.
