Tiskane izdaje
Časovnica NSK države v času bo v prihodnjih mesecih osredotočena na Benetke. Država bo ob 57. Beneškem bienalu v palači Ca' Tron vzpostavila lasten paviljon, na las podoben tistim realnih držav, a bo govorila o alternativnem državljanstvu.
Ob tem se bo historična palača iz 16. stoletja ob Velikem kanalu, ki jo v dobršni meri prekriva prastari istrski kamen, v 21. stoletju opravičevala svetu za kolektivno preteklost moderne dobe.
»Kruto je, če beguncu odrečeš zatočišče. Še bolj kruto je, da iz ljudi ustvariš begunce,« je mogoče prebrati v uvodu Opravičila za modernost in z njim za kolektivno, kolonialistično in neokolonialistično preteklost moderne dobe, ki ga je kolektiv NSK v sodelovanju z dr. Tomažem Mastnakom objavil v imenu liberalnega zahodnega sveta in ga bo mogoče v paviljonu prebirati od odprtja v času predotvoritvenih vernisažev bienala, 11. maja.
Zahodne države so uničile države od Afganistana do Libije, ukinjanje ljudi kot državljanov pa pomeni njihovo degradacijo, četudi se jim dodeli zatočišče, je zapisano. »Ker od svojih zahodnih voditeljev ne moremo pričakovati etičnih dejanj, sami prevzemamo nase breme odgovornosti in krivde. Iskreno se opravičujemo beguncem in tistim, ki bodisi niso mogli pobegniti bodisi jim to ni bilo mogoče, opravičujemo se za vse zločine in trpljenje, ki smo ga povzročili.«
Paviljon države NSK – 57. beneški bienale 2017. Foto: Arhiv Irwin
Več kot 200 vpletenih
Leta 1992 ustanovljena država NSK bo v razdejanem, razseljenem času v Benetkah s sodelovanjem čete več kot dvesto svojih državljanov, umetnikov, kuratorjev, filozofov, študentov in tudi priseljenskih skupnosti, prosilcev za subsidiarno zaščito in apatridov, ki iščejo novo državljanstvo, počela, kar najbolje zna: tematizirala državo v sodobnih razmerah, pri čemer bo po eni strani značilno povzela obrazec Beneškega bienala – neuradni paviljon bo nagovarjal v obliki klasičnega nacionalnega paviljona –, po drugi strani pa je seveda govor o državi, ki statusa državnosti ne pripisuje ozemlju, ampak duhu, in ohranja značilno politiko transnacionalnosti, odprtega državljanstva.
Država zainteresiranim izdaja potne liste od leta 1993, aktualnih imetnikov je okoli 15.000, ti dokumenti pa niso nujno le artefakti za ljubitelje konceptualizma. V različnih situacijah se je izkazala njihova uporabna vrednost. V času vojne na območju SFRJ jih je država NSK največ izdala Sarajevčanom. Znanih je več primerov, ko je njen potni list uspešneje omogočil prehod meje od potnega lista Bosne in Hercegovine, kasneje je prejela veliko prošenj za izdajo potnih listov iz Nigerije, ob prestopanju meja v Afriki pa je znan tudi uspešen vstop državljana NSK v Južno Korejo. In Slovenijo.
Prekaljeni v Benetkah
NSK je bil s kolektivom Irwin ob Marjetici Potrč leta 1993 na 45. Beneškem bienalu prvi predstavnik v slovenskem paviljonu. Zatem je leta 2003 prodrl v Individualne sisteme Igorja Zabela na jubilejnem 50. Beneškem bienalu Francesca Bonamija, a so lahko Benečani njegov prvi projekt Was ist Kunst/Rdeči revirji spoznali že veliko prej, v rosnih letih skupine.
Leta 1986 na razstavi v hiši arhitektke in profesorice na beneški arhitekturni univerzi IUAV Eleonore Mantese, ko je kolektiv Irwin med Beneškim bienalom izvedel še plakatno akcijo, po mestu pa je zakrožil informacijski material, ki je deklariral razstavo za uradni paviljon.
Po dobrih treh desetletjih se NSK podobno vrača v laguno, znova z neuradnim paviljonom, a velikopotezno in predvsem v drugačni vlogi. Ne kot skupina umetnikov, pač pa kot komisarji paviljona. Kot producent je naveden kolektiv Irwin, koproducent je MGML, sodeluje še niz soorganizatorjev, partnerjev ter podpornikov.
Irwin je za direktorico paviljona izbral Maro Ambrožič, za kuratorja pa direktorja Van Abbemuseuma iz nizozemskega Eindhovna Charlesa Escheja, leta 2010 kustosa šeste izdaje U3 v Moderni galeriji (tudi z Irwini in Draganom Živadinovom), in direktorico MG+MSUM Zdenko Badovinac.
Državljanstvo kot komplementarna identiteta
»NSK država v času ponuja drugačno perspektivo razmisleka o svetu,« sta v zapisu v spremnem časopisu ob projektu, ki ima v glavi naslovnice ob nazivu Paviljon NSK države jasno izpostavljeno oznako 57. Beneškega bienala – napis bo lepo viden tudi na fasadi palače, ki je v lasti omenjene IUAV – zapisala Esche in Badovinčeva.
»Ker ne tekmuje s prostorskimi državami, lahko ponovno razmisli o tem, kaj pomeni biti in pripadati. O tem, kaj lahko državljanstvo pomeni, ima odprte zamisli, državljanstvo pa ponuja kot komplementarno identiteto, vzporedno nacionalni. Ob tem lastništva dokumentov NSK države še ne definirajo ne pravice ne dolžnosti, a bi jih lahko državljani začeli uveljavljati kadarkoli,« zapišeta.
Organizacija paviljona bo dvodelna. V enem prostoru bo urad NSK za izdajanje potnih listov, drugega bo zapolnil »globalni nered«, prizorišče nastopa izbranega turškega umetnika Ahmeta Öğüta, ki bo v instalaciji prespraševal pojme države, državljanstva in birokracije, v njem pa bodo na ogled tudi odzivi več kot stotih oseb, ki jim je država NSK prek delegatskega sistema zastavila vprašanja o tem, kaj iz evropske dediščine in dediščine svojih držav bi vzeli s seboj za gradnjo boljšega sveta, kaj pa bi hoteli pozabiti, izbrisati.
Ključen vzporedni del projekta bo tudi izid knjige The Final Countdown: Europe, Refugees and the Left (Končno odštevanje: Evropa, begunci in levica) z nizom esejev Borisa Budna, Mladena Dolarja, Borisa Groysa, Slavoja Žižka in drugih, ki jo je uredila Jela Krečič. Žižku bo pripadlo tudi uvodno predavanje ob odprtju paviljona.
Paviljon države NSK lahko pričakujemo tudi kot posrečen neuradni dodatek k osrednji bienalni razstavi Viva Arte Viva (Naj živi živa umetnost) umetniške direktorice Christine Macel, ki je svoje pozicioniranje umetnosti kot nečesa najdragocenejšega, kar premore človeštvo v času aktualnih preizkušenj, prav tako postavila v dialog s tradicionalno strukturo bienala. Razstavo je strukturirala v poglavja, označena za transpaviljone.
Napoved paviljona NSK odmeva tudi v mednarodnem tisku. Napovedali so ga, denimo, pri Artnetu in Artforumu, na (recimo) zabaven način tudi v italijanskem časniku Corriere della Sera. Novinarka ga je kot enega najzanimivejših uvrstila kar v kontekst uradnih (na eno prvih mest!), četudi je na dnu članka naštela neuradne, obbienalne projekte, denimo razstavo Damiena Hirsta. Pri tem je pridevnik Slowenische iz kratice NSK natipkala pravilno, fenomen pa kljub temu razumela kot – slovaški.
