Čeprav so dela pokojnega umetnika in mlade ustvarjalke upodobljena v povsem različnih tehnikah, je rezultat primerjave presenetljiv. Njun odnos med prostorom, predmeti in podobami oziroma telesi je prignan do eksistencialno robnih iskanj prostorov spominov, želja, sanj, domišljije in fantastičnega.
Puncerjeva razlaga, da gre pri Miheliču za obsesivno ponavljanje posameznih motivov in detajlov ter upodabljanje vzporednega sveta z z elementi sanjskega, tudi tesnobe in strahu. Noemi Veberič Levovnik pa se v svojih delih podobno giblje po tanki meji med svetlobo in temo, upanjem in grozo, išče prehode med realnostmi, ki se povezujejo v brezmejni vzporedni svet, ki je poseljen s spomini in fantomi. »Prav v tem je določena podobnost z Miheličem. Njegove podobe so za umetnico izziv v smislu prehajanja v prostor umetnine kot enovite in enkratne izkustvene situacije,« pojasnjuje Mojca Puncer.