Tiskane izdaje
O Alcatrazu na istoimenskem otočku pred San Franciscom, ki je kot zvezni zapor ZDA najvišjega varnostnega ranga deloval med letoma 1934 in 1963, govori nebroj filmov, televizijskih produkcij, video igric, knjig, stripov in glasbenih izdelkov. Sedaj bo o njem spregovoril Ai Weiwei.
Na razstavi v samem Alcatrazu, ki jo napovedujejo kot eno osrednjih točk na aktualnem ameriškem koledarju dogodkov na področju sodobne vizualne umetnosti.
Nekdanji zapor, ki še vedno nagovarja z grobo, nerestavrirano podobo, a je postal novodobni turistični magnet, del lokalnega nacionalnega parka, je Weiwei s povsem drugega konca sveta – iz rodne Kitajske, kjer je, kot znano, še vedno v hišnem priporu – zasedel z instalacijo @Large: Ai Weiwei on Alcatraz. Uradno jo bodo odprli jutri, a so sedmi sili že dovolili ogled, tako da so prve podobe iz Alcatraza v Weiweijevi redakciji prišle na plano.
Zmotno prepričanje totalitarizmov je, da je svobodo mogoče zatreti, je Weiweijeva misel, ki jo na spletni predstavitvi razstave citirajo že v uvodnem stavku, sicer pa je svojo velikopotezno instalacijo zasnoval iz večih elementov. Tako je v notranjost zapora poletel pisan kitajski zmaj – v omenjenem citatu najdeš tudi Weiweijevo prepričanje, da svoboda, če jo zatiraš, pravzaprav poleti –, njen osrednji del pa je delo Trace.
Če je pred leti nastop v Turbine Hall v Tate Modern v Londonu zasnoval iz milijonov sončničnih zrn (jalovih, ročno izdelanih iz porcelana v tradiciji cenene kitajske delovne sile), je bilo za njegovo tokratno delo potrebnih 1,2 milijona kock lego, rezultat pa ponuja portrete 176 političnih zapornikov in političnih izgnancev od Nelsona Mandele do Edwarda Snowdena, torej soočanja Američanov z ameriško zgodbo, ter mnogih, ki v javnosti niso znani.
2300 strani navodil
Sestavljanje portretov je zaposlilo 19 prostovoljcev, ki so ob izdelavi sledili nič manj kot 2300 strani obsežnim navodilom Weiweija in njegovih pekinških asistentov, a tiskovna agencija AP kljub prostovoljstvu omenja izjemno visok proračun projekta, 3,6 milijona dolarjev. Pri čemer vstopnine ne bo.
Alcatraz sicer že brez Weiweija letno obišče 1,6 milijona turistov, torej več, kot bo med potekom razstave v njem pisanih otroških kock. Kdo ve, če ga je Weiwei, ki je lep del kariere pred vrnitvijo na Kitajsko preživel v ZDA, kdaj videl v živo, a je zaporniško življenje pred tremi leti spoznal iz prve roke doma.
Ko je z razgaljanjem domačih razmer, politične korupcije in zamolčanih žrtev tragičnega potresa v Sečuanu leta 2008, tudi na tisoče šolarjev, presegel meje tolerance oblasti, so ga z obtožbo kršenja davčne zakonodaje zaprli za 81 dni. V samico, ki jo je letos iz daljave rekonstrurial na razstavi v razstavišču Martin Gropius Bau v Berlinu, kjer je pokazal tudi ostanke svojega ateljeja v Šanghaju, ki ga je oblast porušila.
»A me niso ubili,« je po izpustu iz ječe izjavil umetnik, ki ima danes izjemno mednarodno politično in kulturno moč, s kakršno se Kitajska na področju vizualnih umetnosti še ni soočila. »Jasno pa so mi povedali, da bi me, če bi bili v času kulturne revolucije, ubili stokrat.«
