Zadnji kulturni akt Jugoslavije

Razstava Jugoslovanski dokumenti, ki sta jo leta 1989 pripravila umetnika Jusuf Hadžifejzović in Rade Tadić, je bila zadnji poskus, kako s predstavitvijo sodobnoumetniških del iz šestih jugoslovanskih ­republik utemeljiti in povezati­ ­jugoslovanski kulturni prostor.­ Moderna galerija (MG) nocoj­ odpira razstavo Dediščina 1989, posvečeno poslednji jugoslovanski razstavi. Kaj nam ta dogodek, ki obenem za­o­krožuje cikel razstav MG, posvečenih osemdesetim letom, pravzaprav sporoča?

Razstava Jugoslovanski dokumenti je zadnja v nizu dogodkov, ki so jih od leta 1984 v Sarajevu organizirali trije prijatelji in umetniki, Jusuf Hadžifejzović, Saša Bukvić in Rade Tadić. Umetniške institucije v Sarajevu tedaj niso sledile aktualni produkciji, je povedal Hadžifejzović, zato so sami umetniki organizirali dogodke sodobne jugoslovanske umetnosti, da bi sarajevskemu občinstvu omogočili stik z aktualnim umetniškim dogajanjem. Ime Jugoslovanski dokumenti je nastalo v navezavi na kasselsko documento kot ironični odziv organizatorjev na dejstvo, da Jugoslavija za razliko od Nemčije ni imela posluha za sodobno umetnost.

Če so umetniki s serijo razstav začeli v majhnem galerijskem prostoru Collegium Artisticum, je leta 1987 dogodek postal bienalni, dve leti zatem pa dobil tako rekoč epohalne razsežnosti. Raztezal se je na 8000 kvadratnih metrih v Skenderiji (nekoč prizorišče olimpijskih iger), razstavili so skoraj dvesto del umetnikov šestnajstih selektorjev iz vse Jugoslavije, na odprtje je prišlo šest tisoč ljudi, vključno s politiki, dogodek pa je močno odmeval v jugoslovanskih medijih.

Na razstavi so bili zastopani umetniki različnih generacij in usmeritev, prisotna sta bila postmoderni pluralizem in vračanje k tradiciji avantgarde in modernizma. Razstava je bila velikopotezna predstavitev jugoslovanskih umetnikov, a danes zanimiva predvsem kot poslednji kulturni akt nekdanje skupne države. Hadžifejzović se je spomnil tedanjega slovesa od umetniških gostov: »Vedeli smo, da se ne bomo nikoli več videli.«

In res, nedolgo zatem je sledil krvav razpad Jugoslavije. Pri Jugoslovanskih dokumentih je zgovorno, da se arhiv razstave ni ohranil. Fotografije, videi, filmski trakovi in podobno gradivo so bili med vojno v Bosni uničeni in so izginili, zgoreli. Enega najpopolnejših fotografskih arhivov s tega dogodka je ustvaril slovenski fotograf Jane Štravs, kar je zelo pomagalo pri nastajanju razstave v MG.

Kar je umanjkalo

Zdenka Badovinac, direktorica MG, ki je z Bojano Piškur kurirala razstavo, je povedala, da je Dediščina 1989 ponovna uprizoritev Jugoslovanskih dokumentov. Za razliko od rekonstrukcij, ki poskušajo zvesto slediti izvornim delom ali dogodkom, se ponovne uprizoritve – ki jih danes poleg umetnikov čedalje pogosteje izvajajo umetniške institucije – kritično soočajo z zgodovinskim materialom. V primeru Jugoslovanskih dokumentov to pomeni predvsem, da tematizirajo tisto, kar je na prvotnem dogodku umanjkalo in kar – vsaj iz retrospektive – tvori travmatično točko tega dogodka. Izvorni dogodek je bil namerno apolitičen, na razstavi sta bila odsotna kakršnakoli politična agenda ali družbenopolitični komentar, čeprav so bili znaki razdora in razkola v Jugoslaviji očitni.

Nazaj na dokumente

Na razstavi v MG manjši obseg del izvorne razstave (89 del več kot devetdesetih umetnikov) iz vseh republik kot rdeča nit povezujejo naslovnice ključnih jugoslovanskih časopisov od 31. decembra 1988 do 1. julija 1989, ko so razstavo odprli. Za ta del razstave je poskrbel teoretik Tomaž Mastnak in prek ključnih turbulentnih dogodkov tistega časa, ki zadevajo tako očitne znake razgrajevanja Jugoslavije kot znake bodočih perečih mednarodnih dogodkov, kot je bil padec berlinskega zidu ali kasnejši razpad Sovjetske zveze, oskrbel razstavo z družbenopolitičnim kontekstom.

Vse galerijske prostore in dela poleg tega povezuje projekt umetnice Azre Akšamija. Za razstavo je pripravila instalacijo Palimpsest '89. Institucije skupnega, s katero komentira pomen kulturnih institucij pri ohranjanju skupne dediščine. Na več muzejskih transportnih zabojih, postavljenih v različnih dvoranah, je upodobila palimpsestne preproge, ki govorijo zgodbo o sarajevskih kulturnih institucijah in njihovi družbeni funkciji od predotomanskega obdobja do modernizacije pod Habsburžani, socializmom in današnjih dni. Akšamija je poudarila, da je daytonski sporazum končal spopade v Bosni, ni pa odpravil etničnega konflikta, ki danes po njenih besedah odseva na vseh ravneh in še posebej v sarajevskih kulturnih institucijah.

Osrednji del tega projekta, ki bo tudi del današnjega otvoritvenega performansa, je Akšamija poimenovala »Prebavljanje Daytona«. Na zemljevidu Bosne, danes razdeljenem s številnimi mejami, ki jih je zakoličil daytonski sporazum, bo med drugim položena hrana. Udeleženci performansa, med katerimi bodo nekdanji bosanski begunci in sodobni imigranti z Bližnjega vzhoda, bodo med performansom dobesedno pojedli te meje.

Zaokroženi pogled

S časovne distance se danes osemdeseta pri nas in drugod kažejo kot ključno obdobje, ki je določilo našo prihodnost – torej sedanjost. V mednarodnem prostoru z Margaret Thatcher in Ronaldom Reaganom so osemdeseta pomenila predvsem utrditev kapitalistične ekonomske paradigme, ki je po padcu berlinskega­ zidu (in razpadu socializma v Evropi) postala globalni ekonomski model brez kakršnekoli ­alternative.

Četverica razstav, ki smo jih v MG lahko spremljali zadnji dve leti, se posveča predvsem slovenskim osemdesetim, kombiniranemu prikazu kulturne in umetniške produkcije tistega časa z njenim družbenopolitičnim učinkom. Razstava NSK od Kapitala do kapitala, ki je pred dvema letoma odprla cikel osemdesetih v MG, je že nakazala zgodovinsko linijo od kritike jugoslovanskega režima do pasti kapitalizma. V zadnjem letu smo videli Nove prostore, nove podobe, razstavo, s katero je MG trasirala ključne institucije osemdesetih: od Cankarjevega doma do Mednarodnega grafičnega in likovnega centra, galerije Equrna in Dessa ipd., skupaj z eno ključnih umetniških smeri tistega časa.

Soroden koncept je mogoče zaslediti na nedavno odprti razstavi Večmedijske prakse in produkcijska prizorišča, na kateri sta kustosa Barbara Borčić in Igor Španjol trasirala neinstitucionalne prostore osemdesetih, prostore družabnega življenja, kot sta bila galerija Škuc in disko FV, ter jih povezala s kulturnoumetniško produkcijo, ki je takrat nastajala v okviru alternativne scene. Ta razstava je pomembna predvsem zato, ker kaže na zelo bogato umetniško, kulturno, intelektualno pa tudi politično (z gejevskimi, ekološkimi in drugimi gibanji) moč alternativne scene, ki je vplivala na uradno politiko. Dediščina 1989 je sinteza umetniških tokov osemdesetih, obenem pa ­srhljiva napoved dogodkov ob ­razpadu Jugoslavije.

Pogled na osemdeseta, ki ga razpira MG z razstavnim ekskurzom v preteklost, ni nostalgičen. Po eni strani kaže na izjemno umetniško, kulturno produkcijo tistega časa, po drugi strani pa nas še posebej z razstavo Dediščina 1989 spominja na tragičen konec tega obdobja. Ta opus MG kaže tudi, da sta se entuziazem in optimizem, s katerima je Slovenija vstopila na pot samostojnosti v začetku devetdesetih let, do danes precej izrabila.

Cikel razstav Osemdeseta je tudi spomin na pomen skupnega (commons), kot je opozorila Zdenka Badovinac. Skupno ne zadeva le dediščine, artefaktov, ampak idejo neke javne dobrine, kar pripada vsem. Skupno je v času idealizirane privatizacije skupnega tako pomemben politični koncept. Zgovorno je, da se ta pojem vrača prek kulturnih ustanov.