Zakaj je ljudi vse bolj sram?

V treh celjskih razstaviščih umetniki občutek sramu razlagajo kot posledico socialne neenakosti.

Objavljeno
11. december 2015 14.30
Razstava Sram
Brane Piano
Brane Piano
Celje – Sram te bodi! se imenuje mednarodna skupinska razstava, ki bo do sredine januarja na ogled v treh celjskih likovnih razstaviščih Zavoda Celeia – Centra sodobne umetnosti v Celju. V Galeriji sodobne umetnosti, Likovnem salonu in Špitalski kapeli so postavili štiriletni interdisciplinarni projekt, ki sta ga idejno in programsko zasnovala celjski Center sodobnih umetnosti in Galerija Miroslav Kraljević iz Zagreba. Razstava je nastajala štiri leta in sicer kot umetniška in teoretična platforma, ki se je osredotočala na umetniško in družboslovno analizo sramu.

Kustosinja razstave Maja Hodošček pravi, da je skupni imenovalec razstave predpostavka, da je občutenje sramu simptom, ki razkriva različne pojavne oblike socialne neenakosti, saj je v svojem temelju družbeno pogojen afekt. »Pri snovanju razstave smo se usmerili v polje ekonomije in njene delitve dela, ker je ta bistvena proizvajalka družbenosti, saj skozi delo vstopamo v odnose in oblikujemo raznovrstne družbene vezi.

Zaskrbljujoče je, da se v sodobnem času uveljavlja singularna oblika ekonomije, ki temelji na množičnem izkoriščanju delovne sile, kaže pa se kot edina možna družbena realnost, ki se ji je potrebno prilagoditi. Upravljanje družbe s stališča interesov ekonomije, novi produkcijski procesi in spremenjene oblike dela pomembno vplivajo na socialne relacije ter oblikujejo nove subjektivitete in raznovrstne družbene razrede. V okviru projekta nas je predvsem zanimalo, v kakšnih delovnih pogojih se znotraj stanja, kjer se neoliberalizem kaže kot temeljni diskurz, pojavlja sram in kakšne odnose razkriva,« razlaga kustosinja razstave.

Razstavljajoči umetniki tako s svojimi deli v različnih tehnikah in izrazih ponazarjajo in opozarjajo ne nezmožnost doseganja ekonomske neodvisnosti, kar ljudje pogosto doživljamo kot osebno krivdo in sramoto. Opozarjajo na sistemsko nasilje, ki posamezniku ne ponuja nikakršne ali zgolj minimalno socialno varnost, od njega pa zahteva vedno bolj nemogoče načine dela, s čimer pa si posameznik nato znižuje kakovost življenja. Razstava skozi umetniška dela razgrajuje posameznikovo krivdo za svoj družbeni položaj v strukturi delitve dela.