Žiga Kariž, umetnik, ki se ni odrekel sliki

Žiga Kariž sodi med umetnike, ki nikoli niso opustili slikanja, obenem pa so v tem umetniškem mediju zajeli transformacije, ki jih je klasična slika in podoba doživela v 20. stoletju. V tem kontekstu je tudi trenutna razstava Freud, Marx in Jaz, na ogled v Kulturnem centru Tobačna 001.

V 20. stoletju sledimo različnim načinom razpadanja klasične podobe. Najbolj vplivni metodi razgradnje klasične slike sta bili morda dve: Malevičeva suprematistična redukcija slike: na ploskev in njen okvir (na primer Črni kvadrat) ter Duchampov konceptualizem, po katerem zadošča, da umetnik neki navaden objekt (na primer pisoar) opremi s svojim podpisom, ki še tako banalnemu objektu zagotavlja avtoriteto umetniškega dela (readymade).

Svetu umetniških podob, ki so se odrekle klasičnim parametrom lepega – tako v izbiri motiva kot v »izdelavi« –, so v 20. stoletju začele konkurirati drugačne podobe: fotografske, filmske, kasneje televizijske podobe, druge ikonične slike popularne kulture (denimo iz pop in rock glasbe) ter oglaševanja.

Žiga Kariž združuje obe tradiciji 20. stoletja. Je slikar, ki še vedno verjame v medij slike in še vedno uporablja uveljavljene slikarske tehnike. V svojem opusu se sklicuje tako na klasične mojstre modernizma (Marcel Duchamp, Piet Mondrian, Aleksander Rodčenko) kot na produkte popularne kulture. V njegovih zgodnjih delih (Belo mesto) iz devetdesetih let ne moremo spregledati fascinacije z New Yorkom, kot ga prikazujejo kultni filmi, na primer Taksist, Shaft ipd. Avtorjevo pozicijo bi lahko razumeli v kontekstu tega, da je slikarstvo še močno izrazno orodje, a se ne more izogniti vizualnim kodom, ki jih je prek fotografije, filma in drugih medijskih podob vzpostavilo 20. stoletje.

Na slikah v seriji Teror=Dekor (2003) se je Kariž ukvarjal s temo terorizma (s tem nadvse medijsko obravnavanim fenomenom 20. stoletja) kot s statusom slike v dnevni sobi posameznika. Kot ­Janez Janša se je na razstavi Podpis z umetniškima soimenjakoma med drugim ukvarjal s problemom avtorstva pa tudi s podpisom kot slikarskim motivom. Na razstavi Izgubljeni raj iz leta 2009 je bilo morda še posebej očitno, da je za njegovo delo ključna tudi osebna zgodovina, torej izkustvo odraščanja, spet dojeto predvsem skozi podobe risank, otroških albumov, kot je bil Životinjsko carstvo (Kraljestvo živali), ali pa oblikovalskih trendov sedemdesetih let (na primer oranžno-zeleni kontrast) in filmov njegove mladosti.

Matisse, pornografija in ironija

Naštete karakteristike Kariževe umetniške govorice je mogoče najti tudi na razstavi Freud, Marx in Jaz, ki jo poleg Muzeja in galerij mesta Ljubljane soorganizira Aksioma, kurirali pa sta jo Alenka Trebušak in Petja Grafenauer. Za osnovo je vzel serijo štirih kolažev Henrija Matissa Modri akt (I–IV) iz leta 1952. Podobno kot francoski mojster vztraja pri tehniki kolaža, le da Matissove modre ploskve ženskih teles nadomesti s kolažem pornografskih elementov ženskega telesa, dobesedno od glave do peta, vzetih iz digitalnih podob ter nato povečanih in razvitih na fotografije formata 10 x 15 centimetrov.

Tako dobimo nov slikarski kolaž, ki se naslanja na veličastno tradicijo akta, ki je izzvenela prav z Matissovimi kolaži, vanj pa vkorporira pornografske detajle ženskih porno zvezdnic. S tem spomni, kako so znali v zgodovini umetnosti določeni slikarski akti z dozdevno nespodobnostjo šokirati javnost, obenem pa prikaže pornografijo kot popularno različico klasičnega akta.

V Kariževih štirih slikah impresivnega formata ne moremo spregledati njegove zazrtosti v sedemdeseta leta (predvsem z izborom zelene barve ozadja), pa njegove zvestobe popularni kulturi (tokrat pornografiji). Nostalgični element, vselej pospremljen z avtorjevo ironijo, zadeva tudi dve instalaciji na razstavi, ki se spogledujeta s tradicijo readymada v nadrealizmu (zaboji piva Heineken), ko s pomočjo umetnikovih posegov še posebej izstopi Heinekenova rdeča zvezda. Kozarci nutele, v katere so zarite steklenice piva, so tu namerno vulgarna in trivialna dopolnitev instalacije.

S humorjem nad zveneča imena

Kaj imajo z vsem skupaj Freud, Marx in Jaz iz naslova razstave? Ne veliko. Odmeve Marxa in marksizma sicer lahko vidimo v Heinekenovi rdeči zvezdi, odmeve Freudove teorije pa v seksualnih objektih na kolažih in v falični obliki pivovskih steklenic, zataknjenih v čokoladno maternico nutele. Jaz je tu umetnik, ki zagotavlja konsistenco tem zvenečim, a navrženim pojmom v naslovu. A površnost, s katero sta na razstavo vpotegnjeni morda najbolj vplivni teoretski imeni 20. stoletja, je namerna in ne nemarna.

Marx in Freud ali številne vulgarne interpretacije njunih del so postali najbolj potrošno intelektualno blago minulega stoletja, zlorabljena sta bila za namene raznih ideologij – prvi bolj v socialističnih režimih, drugi pa za namene kapitalizma. V angažirani sodobni umetnosti je referiranje nanju tudi alibi za pomanjkanje umetniške vizije in pogosto tudi za pomanjkanje subverzivnosti. Kariž se takšne eksploatacije popularnih imen zaveda in jih uporabi (samo)ironično pa tudi kot izziv umetniški srenji.

Nasploh bi Kariževo razstavo in njegov umetniški opus lahko dojeli v duhu eksploatacije, izrabljanja najbolj subtilnih in vulgarnih elementov kulture in umetnosti 20. stoletja. Gre za umetnika, ki se zaveda, da je slikarski medij danes obtežen z lastno tradicijo, obenem pa slikarjev pogled ali motiv določajo in usmerjajo številne medijske podobe. Kariž, ki v svojih delih dopolnjuje zmes različnih in celo nasprotujočih si aspektov kulture 20. stoletja s subtilnim humorjem, nakazuje izvirno in inteligentno pot, kako vztrajati v sliki. Kaže, kako slikati po tem, ko so modernisti napravili vse za postopno razgradnjo moči lepih podob, in po tem, ko so polju vizualnega skoraj povsem zavladale podobe pop kulture.