Tiskane izdaje
O kriterijih, preferencah, okusih, standardih in normativih v umetnosti je dandanes težko polemizirati, vendar nagrade na letošnjem Beneškem bienalu niso posebno presenečenje.
Zlati lev za najboljši nacionalni paviljon je pripadel Nemčiji, kar je bilo slutiti že prvi dan, ko smo morali novinarji in izbrani gostje v nepreglednih vrstah čakati na performans Faust Anne Imhof, za nekoliko kratkočasja in dvig pričakovanja pred ogledom projekta pa sta skrbela dva dobermana v ogradi pred paviljonom.
Forma performansa je dovolj odprta in nevtralna, da mu lahko pripišemo najrazličnejše vsebine in poudarke, od intimnih do družbenih in političnih, nedvomno pa prepriča s spretno zgrajeno dramaturgijo ter predvsem s svojo atmosfero, ki niha od monotonosti do silovite ekspresivnosti, bizarnosti, norega ritma in oglušujočega hrupa.
Tudi najboljši umetnik prihaja iz Nemčije, žirijo, ki ji predseduje Manuel Borja-Villel, direktor španskega nacionalnega muzeja Reina Sofia, je prepričal Franz Erhard Walther. 78-letni veteran konceptualne umetnosti je tudi eden od pionirjev interaktivnosti, saj se je tovrstnim projektom, kjer je v ospredju preokupacija z materialnostjo, z krajšimi presledki posvečal že od začetka 60. let prejšnjega stoletja.
Dobitnico zlatega leva za življenjsko delo Carolee Schneemann so razglasili že prvi dan bienala, srebrnega leva za obetavnega umetnika pa so namenili Hassanu Khanu, v Veliki Britaniji rojenemu avtorju, ki deluje v Kairu. Khan je pripravil zvočno instalacijo z naslovom Skladba za javni park, v prav takšnem okolju v Arzenalih pa je bila tudi prezentirana.
Žirija je nagrade oziroma posebne omembe namenila še Braziliji, ki jo predstavlja Cinthia Marcelle, Američanu Charlesu Atlasu ter Petritu Halilaju, Kosovcu, ki ima atelje v Berlinu. V soboto se je Beneški bienale odprl tudi za javnost, organizatorji pa podobno kot pred dvema letoma pričakujejo okoli pol milijona obiskovalcev.
