Tiskane izdaje
Koliko časa, talenta, vztrajnosti in potrpežljivosti je bilo potrebno za izdelavo tapiserije, ki v dolžino danes meri 104 metre, nekoč pa je bila še daljša? In koliko, da ekipa strokovnjakov več kot šest stoletij zatem njeno stanje detajlno pregleda, centimeter za centimetrom, poškodbe pa restavrira?
Govora je o rekorderski tapiseriji z motivom Apokalipse, mističnim zapisom Janeza Evangelista o koncu sveta, ki jo hranijo na gradu Chateau d'Angers okoli 300 kilometrov jugovzhodno od Pariza, velja pa za najmonumentalnejšo ohranjeno srednjeveško tapiserijo na svetu in s svojim prepletom apokaliptičnih pojedin zmajev, drugih večglavih pošasti, angelov in fantastičnih prizorov tudi za izjemen spomenik poznega srednjega veka.
Med letoma 1377 in 1382 so jo iz volne in svile stkali za Ludvika I., vojvodo Anžujskega, v času nastanka pa jo je sestavljalo kar 90 prizorov. Do danes se jih je 19 izgubilo in tudi nekdanja višina 5,8 metra je skrčena na 4,6 metra, izvirno pa je v dolžino merila še 40 metrov več.
Med francosko revolucijo skoraj izgubljena
Apokalipsa iz časa mednarodne gotike, zadnjega sloga evropskega srednjega veka pred prihodom renesanse in severnega realizma, je že od leta 1905 v lasti francoske države, javno pa na ogled od 50. let minulega stoletja.
Na ogled bo ostala tudi v prihodnje, zato strokovnjaki, kot poroča AFP, raziskujejo tudi škodljive učinke javne dostopnosti nanjo v zadnjih 60 letih. Ugotavljajo, denimo, ali je tapiserija bolj ogrožena v bližini vhoda ali izhoda, bolj pri tleh ali pri stropu? Tudi restavriranje poteka vzporedno z javnimi ogledi tapiserije, saj iz celotnega cikla zaradi posegov umikajo le po nekaj prizorov. Ostali ostajajo na ogled.
Mojstrovina ima zanimivo zgodovino. Po stoletju v lasti Anžujskih jo je eden predstavnikov te rodbine predal stolnici v Angersu, usoden zanjo pa je bil tako kot za številne druge umetnine ikonoklazem revolucionarjev. Med francosko revolucijo so jo razrezali in njene dele zatem uprabljali kot, denimo, preproge ali celo kot izolacijski material v konjušnicah ter pri zaščiti lokalnih oranževcev zimskim mrazom.
Neštete fragmente so rešili dolga desetletja kasneje, leta 1870 pa se je tapiserija vrnila v katedralo. Še danes lahko le ugibajo, kje natanko so jo stkali in koliko ljudi je bilo vpetih v izdelavo.
