Znamenito serijo v Turbine Hall nadaljuje Richard Tuttle

Po prenovi in umiku sponzorja se na sceno vrača najambicioznejša serija samostojnih projektov v Tate Modern.

Objavljeno
15. oktober 2014 17.28
V. U., Delo.si
V. U., Delo.si

Serija instalacij v Turbine Hall londonske Tate Gallery – ogromni razstavni dvorani, v davnih časih sicer prizorišču ropota generatorjev elektrarne, katere arhitekturo so Britanci izkoristili za ureditev umetnostnega muzeja – je po nekaj sušnih sezonah znova aktualna.

Serija, v kateri je gostovala že dolga serija prvoligašev iz britanskega in mednarodnega umetnostnega sveta – Louise Bourgeois, Anish Kapoor, Rachel Whiteread, Olafur Eliasson, Ai Weiwei in še kdo – in je tudi drugod po svetu spodbudila več posnemovalcev, ki so začeli izbrane kotičke svojih objektov prav tako namenjati izrazito velikoformatnim projektom, je bila dolgo odvisna od sponzorja, po katerem se je sprva tudi imenovala. Po prehrambeni multinacionalki Unilever.

Od tega koncerna so po preteku dvanajstletne sponzorske pogodbe vzeli slovo, nakar je v isti vlogi vskočil južnokorejski Hyundai. Za ceno, ki je uradno ostala poslovna skrivnost, a so jo v medijih ocenili na kar okoli šest milijonov evrov.

Kakorkoli, kvadratni metri v ogromni Turbine Hall veljajo za še posebej prestižne, po Tinu Shegalu, ki je pred dvema letoma nazadnje nastopil na njih, in prenovi, ki je sledila, pa se na njih kot prvi predstavlja Richard Tuttle, danes že 73-letni Američan, ki se je uveljavil z ustvarjanjem v kontekstu postminimalizma.

15 ton, ki lebdijo v zraku

Znan je po ravno nasprotnem od tistega, po čemer slovi Turbine Hall, po manjših, subtilnih in intimnih delih, pri čemer se izraža v različnih medijih od kiparstva in slikarstva, preko risbe in grafike do instalacij ali knjige umetnika. »Umetnikova naloga je, da poišče stik med mehanskim in človeškim,« je, denimo, izjavil britanskemu BBC.

Svoj nastop, ki je tudi »podaljšek« njegove retrospektive – ta je tako kot instalacija v Tate Modern od včeraj dostopna v Whitechapel Gallery –, je naslovil Ne vem. Tkanje tekstilnega jezika (I Don't Know. The Weave of Textile Language), obiskovalca pa nagovarja kot 24 metrov dolga in kar 15 ton težka skulptura iz lesa in tekstila, ki visi v zraku.

Po obliki takoj spomni na letalska krila oziroma na rep ogromnega letala, Tuttle pa jo je vsebinsko kljub privlačnih barvah tekstila, rdeči in oranžni, povezal s temo vojne, bombardiranja, genocida in – kot Američan – tudi z nikdar izpeto temo Vietnama. Kip vsekakor predstavlja največje delo, ki ga je kadarkoli ustvaril.