Tiskane izdaje
Ko so slike Zorana Mušiča visele v Milanu na razstavi Volto dell 900 ob Picassu in Baconu, smo v časopisih to prezrli. Ko je bil Mušič ena od zvezd razstave Tutankamon-Caravaggio-Van Gogh v Vicenzi, smo spregledali. Tokrat so mu v Rovinju v Istri pripravili edino letošnjo samostojno razstavo.
Avtorji postavitve so želeli pokazati večino Mušičevih del iz zagrebških zbirk z upoštevanjem možnosti razstavnega prostora galerije nekdanje Tobačne tovarne. Galerija Adris je primerljiva z razstavišči kateregakoli razstavnega prostora slovenskih podjetij. V njej bo do konca oktobra razstava, ki bi jo bilo vredno kasneje preseliti na eno od slovenskih razstavišč. Na njej je 37 Mušičevih del, med njimi 13 grafik in sedem olj.
Razporeditev, ki ne sledi niti kronologiji niti tehniki, je nekoliko nenavadna. Kot hrbtenico razstave so uporabili grafike, gvaš in sliko iz Moderne galerije v Zagrebu. Slikarjev Avtoportret in gvaš s Korčule sta bila železni repertoar stalne zbirke v glavnem mestu Hrvaške, dokler je bil dr. Igor Zidić direktor te ustanove.
Strokovnjak se zaveda, da je bil Mušič najuspešnejši učenec Ljuba Babića v evropskem prostoru. Slovenci smo profesorju Babiću hvaležni tudi za vzgojo Gabrijela Stupice, Marija Preglja in nekaterih drugih likovnih ustvarjalcev. Pod novim vodstvom zagrebške galerije je bil Motiv s Korčule umaknjen iz stalne zbirke.
Tudi manj znana dela
Druga dela iz Rovinja so širši javnosti manj znana. Kakovost teh del iz zasebnih zbirk zelo niha. Nekaj starejših je mogoče ovrednotiti kot izjemna za svoj čas in obdobje razvoja slikarja, druga za povprečna ali celo podpovprečna dela iz petdesetih in šestdesetih let.
Pričakovanja gledalca, da bi videl več značilnih ciklusov, so preveč optimistična. Ni serij Konjičkov iz najbolj značilnega obdobja (z izjemo grafike), ni sienskih motivov, ni del iz Dolomitov, ni Vegetabilnih motivov. Zato je nekaj všečnih informacij iz hrvaških dnevnih časopisov, da so tu zbrana vsa Mušičeva dela na Hrvaškem, mogoče oceniti bolj kot promocijo.
Igor Zidić, zagrebški umetnostni zgodovinar in likovni kritik, je razstavo nadgradil z zelo tekoče zapisanim esejem o slikarju Mušiču. Poln je drobnih iskric in primerjav velikega erudita. Temelji na njegovem širokem poznavanju zagrebške slikarske šole in Mušičevih sodobnikov: Motike, Paraća, Šimunovića. Dodal je svoje spomine na srečanja s karizmatičnim modrecem Mušičem. Odlika besedila je, da je avtor natančno in kritično prebral slovensko knjigo Videnja Zorana Mušiča ter kot prvi zunaj Slovenije upošteval nove raziskave kompleksnega slikarjevega ustvarjanja in življenja.
Dodal je pronicljive iztočnice o načinu slikanja velikega umetnika, o njegovih kompozicijah in uporabi barv. Zidić je omogočil, da so na razstavi tudi dela iz zasebnih zagrebških zbirk, ki jih javnost ne pozna. V teh zbirkah in v Dalmaciji ter na Reki se skriva še kaj, kar bi dopolnilo vedenje o Mušiču; v njegovem opusu pa bodo ostala cenjena predvsem dela, nastala kasneje, ko je zapustil Zagreb in Slovenijo.
Pri izboru za razstavo je avtorjem spodrsnilo pri Kompoziciji, ki je datirana v leto 1958 in po motiviki, značilni potezi avtorja in barvah ni v ničemer primerljiva z znanimi Mušičevimi deli med letoma 1957 in 1959. Na to razstavo ne sodi. Nenavadna je tudi datacija nekakovostne (Sienske) krajine v leto 1977. Nekaj zgodnjih del je površno opisanih ali napačno datiranih.
Velika dragocenost je suvereno izrisana črtna risba, ki sodi še v Mušičevo zgodnje študijsko obdobje v Zagrebu, ko je redno obiskoval koncerte, in so jo doslej poznali samo posamezniki. Ambient z glasbeniki je nastal desetletje prej, kakor je zapisano v katalogu. Mušič leta 1944 niti za dan ali dva ni obiskal Zagreba, kjer je ta risba nastala. Gvaš Vrtiljak je mogoče, s pomočjo natančnega kataloga slikarjevih zgodnjih del iz Moderne galerije, ki ga je pripravila kolegica Breda Ilich Klančnik, datirati v leto 1943.
Če se upoštevajo druge raziskave, je to vrtiljak na Kodeljevem v Ljubljani. Stal je ob nekdanjem lesenem mostu v podaljšku Pokopališke ulice. S pomočjo primerjav drugih slovenskih razstav in katalogov iz leta 2009 je mogoče odlični gvaš Kolodvor nedvoumno postaviti v prostor Maribora. Mušič je desetino risb in slik postaj, ki so ob motivih s Korčule avtorjev najpomembnejši predvojni ciklus, ustvaril na Meljskem hribu.
Kljub kritičnim opombam magnet
Neprimerno je opisan še odličen gvaš iz leta 1944, ki je nastal med aprilom in junijem na otočku San Lazzaro, na njem pa je armenski samostan s cerkvijo z značilnimi rdečimi pročelji. Opisan je kot carinarnica. Carinarnica je na drugi strani Benetk in je popolnoma drugačna. Bela stavba je na zgodnjem Mušičevem delu na isti razstavi, saj visi v poudarjenem stenskem okvirju nedaleč od San Lazzara.
Armenski samostan je popisan v prvem Mušičevem italijanskem katalogu (že leta 1944) in v več kasnejših objavah, nazadnje v popisu slikarjevih del dr. Aurore Fonda. Dokumentarno vrednost imata risbi iz Bambičeve zapuščine, pri katerih bo šele natančnejša analiza odkrila kakšno posebnost.
Kljub nekaj kritičnim opombam je vsaj dvajset Mušičevih del na razstavi magnet in so umetnine vredne, da se odpeljemo na izlet do istrskega mesta. Mednje sodijo: črtni risbi (Glasbeniki, Benetke), starejši gvaši (Motiv s Korčule, Mariborski kolodvor, Benetke iz Doževe palače, Armenski samostan na San Lazzaru), slika Aleksandrove ceste v Mariboru, ciklus grafik Nismo poslednji, abstraktna Dalmatinska motiva, par akvarelov z barkami iz Benetk, portret žene Ide in nedvomna mojstrovina, pozni Avtoportret.
