Tiskane izdaje
Poezija tišine je podnaslov velike razstave Zoran Mušič – Poesie der Stille, ki jo bo pripravil Leopoldov muzej na Dunaju in bo odprta od 13. aprila do 6. avgusta. Organizatorji razstave pravijo, da bo na ogled več kakor 160 del »iz vseh ustvarjalnih obdobij tihega samotarja«.
Razstavljena dela so označili za »priče neutrudnega umetnikovega iskanja odgovorov na temeljna vprašanja človekovega obstoja«. Prav v Leopoldovem muzeju v dunajski muzejski četrti smo se sestali z dr. Ivanom Ristićem, kustosom Mušičeve razstave. Ristić se je rodil leta 1971 in študiral umetnostno zgodovino v Beogradu in na Dunaju. Nato je delal v več dunajskih kulturnih ustanovah, od leta 2013 je kustos v Leopoldovem muzeju.
Ivan Ristić je študiral umetnostno zgodovino v Beogradu in na Dunaju. Foto: osebni arhiv
Kdo je predlagal razstavo opusa Zorana Mušiča v Leopoldovem muzeju?
Pobudnik razstave je bil direktor Leopoldovega muzeja Hans-Peter Wipplinger, ki je že pripravil razstavo Mušičevih grafik, ko je bil direktor Kunsthalle v Passauu. Ker Mušič ni samo grafik, ampak tudi slikar – pravzaprav je morda predvsem slikar –, si je Wipplinger želel pripraviti večjo retrospektivo njegovih del. Dela smo iskali po javnih ustanovah in zasebnih zbirkah. Razstavljena dela izvirajo iz Avstrije, Italije, Slovenije in Švice.
Od kod iz Slovenije?
Iz Moderne galerije, Narodne galerije in več zasebnih zbirk. Dejavno nas je podprla tudi gospa Vanda Mušič, nečakinja Zorana Mušiča, saj nam je velikodušno ponudila nekatera dela iz svoje zbirke. Omeniti moram tudi velikega zbiratelja Igorja Laha.
Ste zadovoljni s celoto razstavnih del?
Obiskovalcem poskušamo predstaviti vsa pomembna obdobja Mušičevega opusa. Najprej njegova dela iz tridesetih let prejšnjega stoletja, njegove obiske v Dalmaciji, njegovo delovanje, ko je bil član umetniške skupine Brazda v Mariboru, prva dela, ki so nastala v Benetkah med vojno in okupacijo, risbe iz Dachaua, dela iz Benetk iz poznih štiridesetih let, vključili smo tudi nadaljnja obdobja: znamenite dalmatinske Konjičke, sienske in umbrijske krajine, izlet v abstrakcijo okoli leta 1960, vrnitev k figurativni umetnosti v šestdesetih letih, serijo Nismo poslednji, ki jo je umetnik ustvarjal leta 1970 in se nanaša na njegovo življenje v koncentracijskem taborišču. Razstavili smo seveda tudi poznejša umetnikova dela: dvojne portrete, beneške vedute in druga dela.
Skratka, predstavili bomo vsa pomembna obdobja. Razstava je zasnovana kronološko in kot vedno bomo poskusili skleniti kompromis med slogovno-estetskimi merili in kronološkim zaporedjem. Zaradi estetike moramo včasih zanemariti kronologijo, vendar bo pripoved večinoma povezana z Mušičevo življenjsko in slikarsko potjo.
Kaj vas kot umetnostnega zgodovinarja navdušuje pri Mušiču?
Predvsem to, da se ni uklonil zahtevam trga oziroma modnim smernicam v umetnosti, njegov izraziti individualizem, njegova trditev, da mora vsaka prava in dobra umetnost izražati umetnikovo notranje življenje. Vedno je upošteval to načelo, tudi ko je sklepal kompromise z abstraktnimi težnjami konec petdesetih let. Navdušuje me njegova načelnost. Zato Mušič spada med velike individualiste, velike samotarje umetnosti 20. stoletja, med katerimi so bili Alberto Giacometti, Francis Bacon in Lucian Freud.
Žal tržna vrednost Mušičevih del ne dosega tiste, ki jo imajo dela njegovih kolegov, ki ste jih pravkar omenili.
Zakaj žal? Lepo je videti, da neki umetnik ni pretirano drag. Tako je dostopen širšemu krogu zaljubljencev v umetnost, ljudem, ki ne upoštevajo samo komercialnih meril in ne sprejemajo umetnosti kot naložbe, ampak do nje vzpostavijo čustven odnos in lahko v slikah odkrijejo sami sebe. Nato si jih lahko privoščijo zaradi nižjih cen.
Kako to pojasniti? Na Mušiča kot umetnika niso pozabili. Njegova dela občasno videvam v teh krajih. Njegove grafike sem si ogledoval pred 25 leti na razstavi v Albertini, nato sem opazil nekatere Mušičeve slike pri znanih dunajskih galeristih. To se verjetno dogaja zaradi Mušičeve zadržanosti. Imel je veliko prijateljev in bil je družaben človek. Vemo, da je bil njegov atelje v Benetkah zbirališče slovenskih in drugih umetnikov, novinarjev, intelektualcev … Vemo tudi, da ga je Francis Bacon osebno obiskal v Benetkah. Zoran Mušič je ustvaril veliko del in umetnostna zgodovina 20. stoletja se ga dobro spominja.
Tudi sam težko pojasnim, zakaj njegova umetnost vendarle ni doživela razcveta in zakaj še ni bilo večjih retrospektiv, kakor je bila tista v pariškem Grand Palaisu sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Opozoriti moram, da se vrata panteona umetnostne zgodovine odprejo vsakomur, ki razstavlja svoja dela v Grand Palaisu. Morda bi vse skupaj lahko pojasnili tako, da Mušičeve slike niso umetniška dela, ki bi bila ljudem všeč na prvi pogled. To so slike, s katerimi je treba preživeti nekaj časa, da začnejo učinkovati – toda ko začnejo učinkovati, je to dolgoročen učinek.
In močen.
Brez dvoma močen.
Ste tudi urednik obsežnega razstavnega kataloga.
Pripadla mi je čast, da sem uredil 256-stranski katalog. Prvi del je namenjen esejem. Drugi del se večinoma nanaša na razstavo – tu mislim na del kataloga z ilustracijami. Dodali mu bomo kratka besedila, ki se ukvarjajo s posameznimi poglavji v razvoju Mušičevega ustvarjanja. Poskušali smo poiskati srednjo pot med suhoparno znanostjo in poetično navdihnjeno esejistiko. Med avtorji sta tudi Gojko Zupan, najznamenitejši biograf Zorana Mušiča, in gospa Marilena Pasquali, velika italijanska poznavalka Zorana Mušiča, ki je že veliko objavila o tem umetniku. Jean Clair [francoski umetnostni zgodovinar, pisatelj in direktor muzeja, med drugim vodja Beneškega bienala leta 1995 in pariškega Picassovega muzeja], nam je dovolil objaviti odlomke iz svoje knjige La Barbarie ordinaire. Mušič à Dachau, v kateri opisuje Mušičevo življenje v koncentracijskem taborišču. Prispevke sva napisala tudi direktor Leopoldovega muzeja Hans-Peter Wipplinger in moja malenkost.
Poskusil sem predstaviti nekatere svoje ugotovitve. Lahko povem, da me je Mušič pravzaprav spodbudil k temu, da se odpovem klišeju, običajnim postopkom, ki jih upoštevajo umetnostni zgodovinarji, in predstavim nekaj lastnih ugotovitev, povezanih s slikami iz različnih obdobij njegovega ustvarjanja. V eseju sem se vprašal, kako se razlikujejo ta obdobja in v kakšnem medsebojnem odnosu so. Zakaj se njegovi beneški akvareli iz poznih štiridesetih let razlikujejo od poznejših vedut iz osemdesetih pa tudi devetdesetih let? Kako je videl sebe in kako to videnje odseva v portretu? So to res klasični avtoportreti ali portreti stanja duha, človekove vrženosti v svet, melanholije, spoprijemanja s smrtjo – in z vsemi težkimi vprašanji, o katerih moramo hote ali nehote razmišljati, kadar se znajdemo pred temi slikami?
Ali pričakujete, da bodo zaradi razstave ljudje od zdaj drugače sprejemali Mušiča?
Ko smo pripravljali razstavo, smo ugotovili, da so jo v Albertini pripravili pred precej leti in da mladi ljudje Mušiča ne poznajo dovolj dobro. Z razstavo bi radi dosegli, da bi tudi mladi spoznali njegovo delo. Vemo, da ima Mušič v Avstriji starejše občudovalce in zbiratelje. Veliko nam jih je sporočilo, da jih veseli, da bomo pripravili to razstavo. Pričakujemo, da bodo razstavi naklonjeni tudi avstrijski mediji. Iskreno upam, da bomo spodbudili muzejske strokovnjake v drugih mestih in državah, da bodo pripravili nekaj podobnega.
Omenil bi še nekaj, kar se mi zdi pomembno: letos se v Avstriji spominjajo 80. obletnice anšlusa, priključitve Avstrije Hitlerjevemu rajhu – in vsega, kar se je zgodilo zaradi tega. Tudi zaradi Mušičeve serije del iz Dachaua in njegove serije Nismo poslednji, ki je nastala med letoma 1970 in 1987, smo se odločili posvetiti razstavo temu slikarju letos, ko se v Avstriji intenzivneje ukvarjajo s tem zgodovinskim vprašanjem. Lahko bi rekli, da naša razstava ni samo umetnostna, ampak tudi družbenopolitična.
Predstavljajte si, da pišete leksikonsko geslo o tej razstavi. Besedilo se začne takole: 'Razstava opusa Zorana Mušiča v dunajskem Leopoldovem muzeju leta 2018 je predstavila Mušiča …'
… kot misleca, kot pričo nekega obdobja, kot svetovljana, kar se mi zdi zelo pomemben vidik. Bil je Slovenec, rojen na meji z Italijo; človek, ki je govoril številne jezike ter živel v Benetkah in Parizu. V tem kontekstu je to razstava velikega Evropejca.
