Tiskane izdaje
Pred kratkim ste dobili Levstikovo priznanje za življenjsko delo, zato bo najbolje, če hitro skočiva v vaše otroštvo. Kako se ga spominjate?
Kot mulc sem imel dve strasti. Prva je bila zabijanje žebljičkov v les, kar pomeni, da sem jih zabijal v omare, stole, parket … In starša sta tekala za mano, a sta bila večkrat prepozna. Nekega dne se je eden od njiju spomnil, da bi lahko zabijal žeblje v leseno desko. Dneve in dneve je bila moja spremljevalka, v eni roki deska, v drugi žebljički. Veselje je bilo popolno. Vsak večer jih je oče izpulil, poravnal in naslednji dan sem jih lahko spet zabijal.
Druga strast je bilo risanje. Vedno sem rad čečkal. Zgodilo se je, da sem porisal tudi star nemški ilustrirani leksikon starega očeta. Ta mi je bil še posebej ljub, ker sem občudoval ilustracije, Dürerjeve slike, razne fotografije, akvarele, slikarijo. To je bil verjetno eden od mojih glavnih virov navdiha, da sem se kasneje posvetil ilustraciji. Ker so bili takrat pri nas še revnejši časi in so bile na voljo le trde barvice, s katerimi si strgal list, če si preveč pritisnil, sem se vedno razveselil sorodnikov, ki so mi iz Avstrije prinesli šopke mehkih barvic, kar je bilo zame pravi balzam. Potem sem v srednji šoli že delal portrete, saj sem se moral na neki način zahvaliti prijaznim sorodnikom.
Torej ni bilo pomislekov, ali se po končani oblikovni srednji šoli vpisati na likovno akademijo?
Ne. Vedno me je vleklo v likovni, pripovedni svet. Zelo so me zanimali tudi stripi: Zvitorepec, Zabavnik idr., a jih nisem risal, raje sem se z Milanom Eričem lotil animiranega filma. Ampak to je že druga zgodba.
V ljubljanski Mestni galeriji načrtujejo pregledno razstavo vašega dela, na kateri bo na ogled vaša raznolika ustvarjalnost. Se že pripravljate?
S tem projektom se v prostem času ukvarjam že dve leti. Na ogled bodo slikarija, odlomki iz filmov, starejše risbe in seveda ilustracije. Res je, da sem slikar, vendar sem na neki točki prišel do spoznanja, da je že vse naslikano, ko sem prek vseh 'izmov' prišel do monokromne slike. Tudi zato me je potegnilo k risanemu filmu, saj se mi je zdelo pri tem mediju idealno, da lahko mrtvo risbo oživiš na papirju in da iz ene črte nastane karkoli – od klobuka do rakete, od marsovca do miške. Ves čas sem delal ilustracije, česar se nisem lotil načrtno, sprva bolj zaradi preživetja. No, danes v tem delu neizmerno uživam.
Vas torej najbolj vleče, mami ilustracija?
Ja, mislim, da sem v tej likovni panogi najboljši in uživam. Seveda tudi trpim. Ko dobim v roke novo delo, najprej nastane problem, kako se ga lotiti, in takrat hodim naokrog kot mačka okoli vrele kaše. A ko v snov enkrat zagrizem, in če mi dobro uspeva, če sem zadovoljen, je fino. Proti koncu z veseljem gledam nastale kose.
Ali velikokrat popravljate
Pa se je že?
Ni se še, ampak lahko bi se. No, enkrat se tudi je. V takem primeru je edina rešitev, da začneš vse znova. Vsak likovni problem je rešljiv na različne načine.
Ste zelo impulziven umetnik …
... ja, ko enkrat padem notri, gre hitro ...
... in deloholik.
Ja, mogoče res. Ilustriranje je predvsem neko notranje gonilo ali oblika bega pred vsakdanom. S tem imam veselje, da pisalo, risalo, čopič puščajo sled in me navdušuje možnost tega odtisa, da se utopim, zbežim od vsakdana. Ker takrat, ko rišem, slikam, ne mislim na nič drugega. Sem v nekem drugem svetu. No, ja, seveda mislim, analiziram sliko, ampak z vsem drugim pa nisem obremenjen. Vsako izumljanje pomeni napor in fino je, če ti uspe in si zadovoljen. Pomembno je, da ne zapadeš v samozadostnost, ker ne napreduješ in se hitro zaciklaš, kot se reče. Edina rešitev pred tem je, da si zadaš težjo nalogo.
Konkretno: dogodek, ki ga ilustriraš, se lahko zgodi v meglenem dnevu, ko je vse v belini, lahko pa se zgodi maja, ko vse cveti in sonce sveti na cvetoče češnje ter rešuješ določen problem v takšnem likovno zahtevnejšem vzdušju. Pri svojem delu sledim nekaterim osnovnim načelom ali vodilom – preprostost govorice, preglednost ter sporočilna in oblikovna jasnost. Ilustracija mora biti razumljiva, da lahko otroci dekodirajo njen pomen, raca je raca, avto je avto.
Zelo dosledno sledite tekstu?
Ja, tekstu je treba slediti, ilustracija je vezana na dogodek. Pozoren sem edino na to, da iz teksta izberem dogodke, ki so bolj atraktivni za likovno pripoved, in te potem poskušam iz verbalnega preliti v vizualni svet. Zelo me vleče tudi v humor, pogosto se trudim, da bi bila podoba tudi zabavna, da ne bi bilo vse tako resno. Res pa je, da so tudi teksti, ki ne morejo biti hudomušni. Kako boš resno poezijo slikal hudomušno!
Kako pomembno je, da se razumete z avtorjem teksta?
To je dobro, čeprav mi delo ponudi kar urednik založbe, ki moje delo pozna in se lahko na podlagi tega odloči zame. Pogosto se z avtorjem v živo ne vidiva niti ne slišiva.
In vendar sta z Andrejem Rozmanom - Rozo že tako rekoč tandem. Ustvarila sta precej skupnih projektov.
Ja, to je res, z njim se večkrat srečam, veliko se pogovarjava, pogosto sodelujeva. Vendar ilustriram tudi tekste piscev, ki jih osebno ne srečam.
V čem se razlikuje ilustriranje poezije od proze?
Poezijo je težje ilustrirati, ker je bolj simbolna, abstraktna, ima skrita sporočila in na prvi mah ni tako pripovedna. Po drugi strani pri tem delu lažje razvijaš kreativno sliko. Zadeve se lahko lotiš povsem abstraktno. Likovna podoba kot packa ali madež.
Med ustvarjanjem še vedno poslušate glasbo? Ali izbirate določeno glasbo za določen tip ustvarjanja?
Ne (smeh), ampak to bi bil dober koncept, da bi si izbiral glasbeno ozadje glede na to, kaj slikam. Poslušam glasbo, ki jo imam rad. Najbolj mi je všeč instrumentalna, komorna glasba, ki ni preveč dinamična. Všeč mi je glasba za kitaro, rad poslušam elektroniko, sicer pa zadnje čase na radiu poslušam kar program Ars. Na začetku slišim glasbo, potem pa ne več, ker padem v svoj svet, kamor glasba ne prodre. Če je ne slišim, pomeni, da sem se zlil z njo, če pa jo slišim, pomeni, da me moti.
Koliko ur na dan delate?
Težko povem, ker je zelo različno. Če se mudi, lahko delam tudi ves dan in vso noč, a že dolgo ni bilo takšne krize.
Znate počivati?
Ja.
Kako?
Rečem si, zdaj se bom usedel in gledal v zrak. Brenkam na kitaro, sem samouk, kar me zelo sprosti. Gre za drugačno govorico od likovne, poleg tega so mi ljube vibracije. Če kitaro nasloniš na trebuh, jih namreč čutiš po telesu kot neko prefinjeno masažo. Improviziram in izumljam nove komade, takšne kratke napevke.
Se boste kdaj lotili avtorske slikanice?
Če bi znal, bi se je lotil. Ko sem uspaval hčer, ji nikoli nisem bral, vedno sem si izmišljal pravljice, pripovedke. Bile so malo trčene, a otrok se je na glas smejal. In bil sem zadovoljen, ampak ne dovolj, da bi si to upal ponuditi založbi. Imam idejo o časovnem stroju. Potoval bi skozi čas, skozi različna časovna obdobja, in spraševal umetnike – od tistih, ki so slikali v Altamiri, do Picassa –, zakaj in kako to počnejo. Potem bi šel tudi v prihodnost in humorno diagnosticiral bodoče slikarje. Vendar bi potreboval pomoč umetnostnega zgodovinarja.
Takšna slikanica bi bila seveda didaktična, ampak njena sporočilna vrednost bi lahko bila bogata. Včasih sem namreč presenečen, da veliko ljudi še vedno ne razume nekih likovnih jezikov, veliko jih še zdaj ne razume abstraktne slike in iščejo v njej ptičke ali mucke.
Kaj so plusi in minusi
Sicer pa vse več slikam, čeprav nisem nikoli povsem nehal. Ilustracije na neki način slikam, kar pomeni, da za razliko od risanja pri slikanju operiram s ploskvami. Denimo, naslikam rumeno proti zeleni in tam, kjer se stikata, je navidezna črta, pri risbi pa operiraš s črto. Barva je aktivni fenomen, ker se spreminja. Če daš sivo na rdečo, bo videti zelenkasta, ker potegne kontrast, če pa dam sivo na zeleno, bo videti rdečkasta. Med slikanjem je treba prilagajati barve drugo drugi, tako da slikati ni tako enostavno, kot se morda zdi.
Z barvo tudi pripovedujete ...
Ja, seveda, barva ima določeno energijo, pripoved. Res pa je, da je pomembna tudi njena količina. Likovna govorica ilustracije je drugačna od tiste na velikem platnu, saj ni vseeno, ali je količina rdeče na površini pet krat pet milimetrov ali dva krat dva metra. Drugačen je seveda tudi pristop.
Polje raziskovanja se vam torej nenehno širi.
Ja, čeprav je na področju slikanja že veliko narejenega, še vedno ostaja prostor za subjektivne poetike. Brez sramu uporabljam vse 'izme' preteklosti, saj gre za javno dobro. Bistveno je, da je vse to na voljo, hkrati pa je to vendarle osebno sporočilo, osebna ikonografija, samo avtorju lastna sporočilnost. Delam abstraktno figuraliko, ker se meni tako ali tako vse zdi figuralika, razen čistega monokroma. Tudi packa je na neki način figura in tudi črta je na neki način že horizont, takoj vidimo zgoraj in spodaj in smo že pri pripovedi.
