Tiskane izdaje
Ljubljana - V sredo, ko so svoje delo zaključile žirije, razen občinstva, ki pa se je očitno odločilo že konec preteklega tedna, saj višje ocene kot Jordanovemu Zajtrku na Plutonu ni dalo več nikomur, so v Cankarjevemu domu sedli za telefone in skušali z različnih delov sveta koga izmed ustvarjalnih ekip petih nagrajenih filmov pripeljati v Ljubljano. Tako je že v četrtek pripotoval v mesto iranski režiser Jafar Panahi, čigar film Ofsajd je za najboljšega razglasila žirija Amnesty International Slovenije, ki je sicer izbirala med dvanajstimi filmi na temo človekovih pravic. Ironija ali ne, prav režiser s to nagrado ovenčanega filma, za katerega je letos prejel berlinskega srebrnega medveda, se je s človekovimi pravicami srečal že ob vstopu v našo državo.
Prihajajoč menda brez »prave« vize, je namreč potreboval osebno posredovanje naših ministrov za kulturo in zunanje zadeve. Prav o tej problematiki je na uvodni tiskovni konferenci pred začetkom Liffa govoril tudi direktor Cankarjevega doma, Mitja Rotovnik, ki se s podobnimi togo birokratskimi težavami srečuje skozi vse leto. Kakorkoli. Panahi ni ostal edini nagrajeni ustvarajalec, ki je uspel priti v Ljubljano. Najpomembnejša gostja, režiserka z vodomcem nagrajenega filma 1:1 Ena proti ena Annette K. Olesen, je na Brniku pristala nekaj po poldnevu, par ur za njo pa še igralec Clemens Berg iz filma Namizni tenis nemškega režiserja Matthiasa Lutharda, ki ga je žirija za vodomca nagradila s posebno omembo. Nikogar ni bilo le iz ekipe filma Bele dlani, za katerega se je odločila žirija Fiprescija, tako, da je nagrado prevzel predstavnik madžarskega veleposlaništva, pa tudi ne iz filma Zajtrk na Plutonu Neila Jordana, ki ga je z zlatim kolutom nagradilo občinstvo, čeprav so bile sicer še v četrtek popoldan v zraku govorice, da utegne priti sam režiser.
In kaj pripovedujejo nagrajeni filmi?
Enainštiridesetletna danska režiserka Annete K. Olesen v 1:1 Ena proti ena s pretanjenim občutkom razbija poenostavljeno zvajanje nasilja med večino in manjšino na problematiko medkulturnih razlik in iz njih nastajajočih konfliktov. »To je film o strahu«, pravi, »hotela sem povedati zgodbo iz oči v oči. 1:1«. Deloma v duhu danske puristične Dogme razgrinja ekonomske razloge nasilja v depriviligeranem suburbanem okolju Københavna, poleg tega pa pokaže tudi na generacijski prepad v tradicionalno urejeni palestniski družini in v družini danske samohranilke. Posledice so razdirajoče za vse, tisto, kar ostane, sta nezaupanje in strah ter boj za preživetje v socialno in čustveno opustošenem svetu.
Nemški režiser Matthias Luthardt (r. 1972) v svojem prvencu Namizni tenis secira »popolno« meščansko družino. Gre za prefinjeno in umirjeno komorno dramo, ki se odvije med štirimi protagonisti; tričlansko družino, ki preživlja mirne dneve v podeželski hiši, in nečakom, ki po očetovem samomoru pride k njim na daljši obisk.Katalizator dogajanja je erotični odnos med mladeničem in njegovo precej starejšo teto. Gledalec se počasi sooča z v družini očitno latentno agresivnostjo, skozi katero se manifestira njena globlja, resničnejša podoba. Film je nominiran za evropsko filmsko nagrado.
Več o tem si preberite v sobotni tiskani izdaji Dela.
