Tiskane izdaje
Tokrat sem sedel v Piranu sam - ne prvič brez njega, a prvič, odkar ga ni več. Sedel sem v Caffe del mare, v katerem je Vojteh pred menoj ustvarjal skice in razmišljal, kaj ta prostor - med gledališčem, Piranom in morjem - pomeni za urbanost mesta. Vojteha Ravnikarja sem spoznal prek akcij revije AB, ki je bila v osemdesetih letih za vsakega jugoslovanskega arhitekta, željnega napredka, zvezda repatica. Revija je oživila arhitekturno misel kot bistveni dejavnik arhitekturnega ustvarjanja in kot njeno logično nadaljevanje so se rodili Piranski dnevi arhitekture.
Prvi pravzaprav sploh niso potekali v Piranu, temveč v amarkordovskem ozračju mrzlega in opustelega hotela Palace. Tema srečanja je bila »arhitektura v kontekstu«, ena od takratnih tez oživljanja arhitekture. Povod in razlog za to, da je srečanje potekalo v omenjenem poslopju, so bili načrti za oživitev hotela. Po objavljenem razpisu je to nalogo dobil Vojteh Ravnikar, ki je tako in situ predstavil svoj projekt. V okviru prvih piranskih dnevov, ki so se jih udeležili številni najpomembnejši varuhi arhitekturnih zamisli s takratnega jugoslovanskega območja, pa tudi sosednjih držav, so priredili tudi razstavo arhitekture skupine Kras, ki jo je prav tako vodil Vojteh Ravnikar. Razstava je bila izjemno pomembna za takratni jugoslovanski prostor, saj je celovito prikazovala delo skupine arhitektov prepoznavne identitete in jasnega cilja - iskanja novih odnosov med prostorom in arhitekturo. Njihovi projekti, predvsem pa zgrajeni objekti so uspešno predstavili ta območja v kontekstu takratnih aktualnih smernic arhitekturne misli v Evropi pa tudi v svetu.
Vsa dejavnost te generacije se je prelila v Piranske dneve arhitekture. Ti so postali pomembno mesto sestajanja, izmenjave zamisli in prijateljevanja arhitektov Srednje Evrope. Pobudnik in usmerjevalec vseh teh dejavnosti je bil neutrudni Vojteh Ravnikar. Arhitekt, ki ni poznal in priznaval meja. Vse njegove teze so bile v iskanju sožitja med prostorom in kulturo. S svojo umirjeno borbenostjo (ne bojevitostjo!) in poudarjeno komunikativnostjo je odpiral meje in ustvarjal kroge, ki so se uspešno prepletali in odpirali nove ustvarjalne in miselne horizonte - veliko širše od Slovenije.
Tukaj so se srečevali arhitekti, ki so imeli in želeli kaj povedati in slišati, tukaj so bili tudi danes pomembni arhitekti svetovnega formata, kot so Zumthor, Siza, Fehn, Reiner, Tesar, Podrecca, Kada, Chipperfield, Frampton, Portzamparc, Valle ...
Vojteh je bil usmerjevalec vseh teh podvigov, hkrati pa si je vrhunske uspehe težko zamisliti brez odločnosti in revolucionarnosti Janeza Koželja, neomejene pameti in izobraženosti Aleša Vodopivca, živahnosti in vedoželjnosti temperamentnega Jurija Kobeta, spretnosti in iznajdljivosti Andreja Hrauskega, prizadevnosti in leporečnosti Matjaža Garzarollija in organizatorske pomoči Obalnih galerij.
Leta 1989 so ustanovili nagrado piranesi, za katero je prav tako dal pobudo Vojteh Ravnikar, letos pa so jo podelili že dvaindvajsetič. Uspeh te nagrade je bil pomemben prispevek k dnevom arhitekture. Nagrada piranesi je še dandanes pomembna dopolnitev piranskih dnevov. Ob večji podpori države bi ta nagrada lahko in tudi morala postati jasno opredeljena uradna nagrada držav Srednje Evrope za promoviranje arhitekture in kulture prostora. Pot je zahtevna, dejstvo, da na njej vztrajamo že dvajset let, pa dokazuje, da je vredna truda, ki smo ga vložili v odstranjevanje številnih ovir. Ta poteza bi pokazala stališče države Slovenije do čedalje pomembnejšega problema in naloge našega časa - iskanja primernega razmerja med človekovimi potrebami in prostorom, iskanja primerne poti skozi današnjo nepregledno divjino nenadzorovanih potreb, neomejenih možnosti tehnologije, miselne svobode, realnih materialnih možnosti in vse jasnejše omejenosti prostora. Vsega tega se vedno zavedal tudi Vojteh Ravnikar, o čemer jasno priča njegovo celotno delovanje.
Neprecenljivo pomembna je sled, ki jo je Vojteh Ravnikar pustil s svojim strastnim delom in delovanjem kot profesor fakultete za arhitekturo. Nezadržna lahkotnost njegovega pristopa do mladih, sproščenost pri posredovanju ne le obrtniških kanonov, temveč tudi sposobnosti opazovanja prostora, po katerem se gibljejo, v katerem živijo in si v njem želijo delovati. Lahko bi rekli, da je vanje vsadil kulturo pristopanja k nalogi. Ne morem opredeliti globine in rezultatov te njegove sledi, a na letošnji razstavi sem to kulturo pristopanja k nalogi prepoznal v sijajnih delih Maruše Zorec in Matjaža Bolčine.
Samo ena od njegovih sledi so materializirana dela, ki pa so ključna za spremljanje poteka in razvoja sodobne slovenske arhitekture. V teh delih je mogoče jasno, skorajda programsko prebirati razvoj arhitekturnih zamisli, v katerih je pogosto sodeloval kot protagonist ali vsaj glasnogovornik. Od občinskega poslopja v Sežani, številnih poslovnih in stanovanjskih poslopij, šol pa vse do knjižnice v Novi Gorici, kjer je z materializacijo svoje življenjske zgodbe o zidu ustvaril zunanje in notranje prostore paradigmatičnih odnosov. Nekaj posebnega v tem njegovem delovnem krogu pomeni edinstven proces dela in izvedbe Zimskega dvorca Bloke. Svoboda sanj in svoboda pri materializaciji teh sanj sta pripeljali do izjemno slojevitega preverjanja številnih tem njegovega delovanja, pri čemer je bil prepuščen sam sebi z vsemi prednostmi in bremeni lastnih izkušenj.
Ta boj s samim seboj, s tem pravljičnim prostorom in tabulo raso raja je viden v številnih variantah in detajlih njegovih značilno temperamentnih risb. Redko se zgodi, da gradnja ne moti, temveč celo poudarja nedotakljivo skladnost narave, da ustvarja okvir za poudarjeno doživljanje njenih lepot - in prav tukaj je Vojteh dosegel samega sebe. Hiša zagotovo ni in tudi ne bo zbujala kakšnega posebnega zanimanja številnih luksuznih revij, bo pa ostala knjiga za večno prebiranje dela in delovanja arhitekta in misleca Vojteha Ravnikarja.
Ni je nagrade, ki je ni dobil za svoje delo. Med njimi je nagrada Borbe, nagrada Prešernovega sklada, Plečnikova nagrada, nagrada piranesi, velika Prešernova nagrada in mednarodno pomembna Herderjeva nagrada.
Pomembna pa je tudi njegova sled, ki jo je zapustil s številnimi neuresničenimi, a navdihujočimi projekti, s katerimi je spodbudno vplival na številne generacije slovenskih arhitektov. Prepričan sem, da bo čas odkril še mnoge nevidne plasti delovanja tega pomembnega slovenskega ustvarjalca in resničnega mojstra evropske kulture prostora.
