Tiskane izdaje
Pogovarjala sva se o marsičem, tudi o glasbi, o novem albumu Ponekad dolazim, ponekad odlazim, ki ga je posnel z izvrstnim kitaristom Miroslavom Tadićem, in koncertu, ki bo v sredo, 22. decembra, v produkciji Cafe Teatra v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma.
Ali sedaj več prihajate ali odhajate?
Hahaha ... Kot kaže, zdaj veliko bolj prihajam. Tudi ko sem prihajal, sem hkrati odhajal. Zdaj smo se odločili, da se za dve leti vrnemo na Hrvaško, na Reko. Rektor reške univerze Pero Lučin me je povabil, da skupaj z ženo Lenko pripraviva podiplomski študij igranja, medijev in kulture. Drugi razlog pa je bil, da nekako umaknem moji mlajši punčki Vanjo in Milico iz ameriškega okolja. Zelo dobro govorita hrvaško, vendar sem začutil, da ...Izgubljata dušo?
... prav ste povedali. Da izgubljata našo dušo. Najstarejša hči Nina ne. Čeprav ima 18 let, je ostala v Filadelfiji na študiju, vendar se ona ne da Ameriki. Kar je zelo zanimivo.
Ima rada Ameriko?
Ima jo rada, tam ji je v redu, vendar je raje tu. Želela je študirati, in ker je vse svoje izobraževanje imela v angleščini, je normalno, da gre tudi na ameriški kolidž. Vendar se ne da ... Mogoče zato ne, ker je rojena v Beogradu in je najprej živela v Ljubljani, nato smo se preselili v London ... Nekaj se je zgodilo, da se ona ne da.
Za mlajši dve pa sem se prestrašil, da ju Amerika ne bi pojedla. Zato smo se vrnili, da okrepita vezi z našimi slovanskimi koreninami. Pri tem ni pomembno to, da smo zdaj na Reki, lahko bi živeli v Zagrebu, Ljubljani, Skopju ... Vseeno bi dobile južnoslovansko mentaliteto.
Ko bo prišel čas za študij, pa bosta verjetno šli študirat ven, ker obe razmišljata v angleščini. Zelo sem zadovoljen, da sva se z Lenko tako odločila.
To je tudi njuna, kot se sedaj pravi, konkurenčna prednost. V Ameriki je normalno, da si človek več kultur. Pri nas pa te zaradi tega lahko gledajo nekoliko postrani.
Točno, točno. Človek več kultur je bogatejši, precej bogatejši.
Zdi se mi je, da je moje življenje postalo bogatejše, ker sem nekaj časa živel v Sloveniji, nato v Londonu in Ameriki. Čeprav smo si Slovenci, Hrvati in Srbi zelo podobni, pa so vendarle razlike v jeziku, nekoliko tudi v značaju. Zato je človek bogatejši, ko spoznava različne narode in kulture. Mene so moje selitve in potovanja po svetu obogatili.
Je pa lepo, ko nekega dne postaneš tujec v svetu. To je najlepši položaj ... Ker si brat z vsemi, vse razumeš, vendar imaš svoj ritem in nisi povsem v naciji.
Ta korak nazaj, odmik omogoča nekoliko bolj objektiven pogled na ...
Nadnacionalnost je zelo resna kategorija in položaj.
Čeprav je nacionalnost pomembna, ni pa najbolj pomembna ...
Absolutno. Nacionalnost je zelo pomembna in imam dobrohoten pogled na vse nacionalnosti na območju nekdanje Jugoslavije. Imam jih rad, jih spoštujem in mislim, da je to lepo, vendar sem nadnacionalen.
Če bi vsak »na ovom brdovitom Balkanu« šel eno, dve, tri generacije nazaj, bi odkril, da nihče ni »nacionalno« čist.
Seveda, nihče ni nacionalno čist. Vendar tisto, kar je lepo ... Kako naj rečem? Veste, kaj je lepo? Če je prava nacionalnost, ko je poštena nacionalnost, ko ni šovinizem in ni na škodo druge nacionalnosti. Lepo je, če nekdo uživa v svoji naciji, navadah in običajih, jeziku, literaturi, v vsem tistem, kar je značilno za njegovo nacijo. To je res božanski občutek.
Zamislite si, kako božansko se počutim, ko uživam v vseh teh šestih, sedmih nacijah, s katerimi sem živel. Vse imam enako rad.
Po vseh vojnah na Balkanu je skorajda vsak, ki je omenil narod, nacijo, označen za nacionalista ...
To res ni prav. Vemo, kdo so tisti, ki so prešli to mejo in so postali ne nacionalisti, temveč šovinisti, kvizlingi in grozni rasisti. Ti ljudje imajo imena in priimke, katere, pa nikoli ne bom izustil. (Dolg premolk.) Ve se, kdo so ti ljudje.
Po drugi strani pa so ljudje, ki so v tej delitvi našli svoj svet, svoj sistem, in to je lepo.
Ko me obtožujejo, da sem jugonostalgik, jim pravim, ja, sem jugonostalgik, ker sem nostalgičen zaradi življenja, ki smo ga takrat živeli. Vendar je zdaj spet tako. Ko vstopimo v Evropo, bo spet vse enako. (Smeh) Ne potrebuješ potnega lista, da greš v vse te države. Spet imaš tu lepoto narodov, ki so si podobni, pa vendarle nekoliko drugačni.
Kaj kmalu ugotoviš, da imamo vendarle vsi veliko več skupnega kot različnega.
Čeprav recimo Srbi bolje razumejo bolgarščino kot slovenščino, so bliže Slovencem kot Bolgarom. To je živa resnica.
Naj se vrneva k vašim vračanjem. Odločili ste se v dveh letih postaviti kulturni študij. Kako vam gre?
Nedavno smo imeli dober sestanek, sestali smo se vsi profesorji, ki bomo predavali. Prišli so iz Amerike, Škotske, Francije, ker bo naš študij tako interdisciplinaren kot internacionalen. Program je ambiciozen. Predavanja o igri, medijih in kulturi bodo potekala v angleščini, hrvaščini in verjetno tudi italijanščini. Na Reki je veliko Italijanov, pa tudi Italija je blizu. Mislim, da bo študij spodbudil veliko zanimanja.
Kdaj pa naj bi se začel?
Začeli bomo naslednje leto. Sprva smo želeli začeti marca, pa smo prestavili na jesen. Tako bomo vse pripravili, kot je treba.
Vaš novi album Ponekad dolazim, ponekad odlazim, kakor tudi prejšnji, Imam pjesmu za tebe, je nastal v sodelovanju s kitaristom Miroslavom Tadićem. Kako nastajajo vajine pesmi?
Z Miroslavom se druživa že vrsto let, ker sva oba živela v Los Angelesu, kjer on še vedno živi. Jaz sem tam živel osem let. Prijateljevala sva in seveda malo igrala na kitaro in pela. Pa je Miroslav dejal, zakaj ne bi tega posnela, saj zveni zelo dobro. Tako je nastal najin prvi skupni album Imam pjesmu za tebe, na katerem sva pela pesmi najinih prijateljev in ljudske pesmi. Na novem albumu pa so večinoma moje pesmi.
Je bolj avtorski ...
Ja, je bolj avtorski. Zelo sem zadovoljen z njim in imamo tudi zelo dober orkester, ki ga je Miroslav sestavil iz odličnih rockovskih glasbenikov, s katerimi bom nastopil. Roy Estrada je baskitarist, ki je igral s Frankom Zappo, prav tako je z Zappo igral bobnar Christopher Garcia. Tu so še mladi ameriški kontrabasist in violončelistka April Guthrie ter Miroslav na kitarah. Poimenovali smo se New Cinema Bend in smo angažirani le za ta projekt.
Boste imeli več nastopov?
Najprej bomo imeli 18. in 19. decembra koncerte v Osijeku, kjer nisem bil že 23 let. Nato bomo nastopili v Skopju pa v Ljubljani, Zagrebu, Reki, Novem Sadu in Beogradu.
Oba albuma prežema žalost, domotožje. Med pesmimi se razteza vprašanje, kje je moj dom. Kje ima zdaj Rade Šerbedžija svoj dom?
Moj dom je ...
... tam, kjer odložite klobuk?
Ne, ne. Moj dom je tam, kjer kuham kosilo za moje otroke, za mojo družino, tam, kjer prižgem ogenj na ognjišču. Klobuk lahko odložim tudi v gostilni. Dom je tam, kjer zakurim, da jih ogrejem, da pripravim kosilo ali večerjo. Ta hip je to na Reki. Menjal sem domove, vendar je zdaj na Reki in zraven Pulja, kjer imam hišo.
V Ameriko ste odšli, ko je pri nas naenkrat postalo odločilno, kdo so vaši starši, od kod prihajate. Koliko je to v Ameriki, v Hollywoodu pomembno?
Tam to sploh ni pomembno, s tem se ne ukvarjajo. Amerika je, kot veste, pisan konglomerat vseh mogočih svetovnih narodov in nacionalnosti. Tako je tudi nastala. Edini pravi Američani so bili Indijanci, ki pa so jih priseljenci večinoma pobili, kar je strašna epizoda v ameriški zgodovini. Te ljudi so pobili, preživeli pa so končali v rezervatih in nihče se ni spomnil, da bi mogoče morali Američanom soditi za to ... in jih poslati v Haag.
Verjetno so jih največ pobili z lakoto in boleznimi, ki so jim jih prišleki »podarili«.
To je žalostna zgodba o ameriških Indijancih.
Pa vendar Američani neradi slišijo to zgodbo.
Seveda. Američani tega ne želijo poslušati, kakor ne želi noben narod slišati kaj slabega o sebi, o tem, kar je naredil.
V Ameriki imate intenzivno kariero v visokoproračunskih hollywoodskih filmih. Kako pa je tam z vašo glasbeno kariero?
Moja ameriška glasbena kariera ni zelo ...
(Iz šole se je vrnila hčerka Vanja in poroča la, kako je bilo pri matematiki. To pojasnilo ga spravi v prav posebno voljo. In ponovi za njo: Upam, da bo dvojka.)
Kaj ste me še vprašali?
O vaši veliki glasbeni karieri v Ameriki.
Aha. (Nasmeh) Z Miroslavom sva imela lep koncert v Santa Monici, kjer sva živela, v nekem lepem gledališču. Predvsem sva imela koncerte za Američane. Nisva hotela narediti samo za ... naše. Koncerti za Američane so bili strašno zanimivi. Vse naše pesmi smo prevedli v angleščino in besedila sproti projicirali na platno. Tako so prebirali verze.
Z Glenn Close sva igrala v glasbenem televizijskem filmu South Pacific, ki je predelava izvirnika iz leta 1958 in je bil dobro sprejet v Ameriki. To je, mislim, vse glede moje glasbene kariere v Ameriki.
Sicer sva imela z Miroslavom koncerte tudi za naše ljudi, ampak to je povsem drugače, je tako, kot bi bil pri nas.
Pogosto nastopate v državah nekdanje Jugoslavije?
Večinoma nastopam decembra. Vsa ta leta sem običajno prišel okoli 15. decembra in sem do 30. decembra naredil serijo koncertov. To je edino obdobje v letu, ko se ne snemajo filmi.
Ne glede na to, kateri film snemam v Ameriki, se okoli 15. decembra snemanje prekine in se nadaljuje šele okrog 7. januarja. Tako imam vsako leto ob tem času koncerte. In takrat obredem nekdanjo Jugoslavijo in mi je lepo.
Miroslav Tadić je izvrsten in prefinjen kitarist. Koliko je vaš na trenutke grob in zelo sugestiven glas kompatibilen z njego vo kitaro?
Pa, kako naj rečem ... Veže naju neka kemija. Dobro se ujemava kot prijatelja in iz tega izhaja vse. Dopolnjujeva se. On je neverjeten kitarist, eden najboljših na svetu. Njegova kitara te preprosto nosi, inspirira, kot da za tabo stoji cel orkester.
Na novem albumu igra več na električno kitaro kot na prvem albumu.
Da, dala sva več električnih kitar.
Na albumu Imam pjesmu za tebe je bilo več ljudskih pesmi, za novega pa ste napisali kar šest pesmi. Kakšne so vaše pesmi?
To so pesmi ... One takole pridejo. Spomnim se, kdaj sem jih napisal. Prihajajo iz potrebe, da o tem napišeš pesem. Pesem se piše ... v trenutku, ko te zadane muza, neka ideja. Pesmi so različne, precej različne. Kose boje maka je zgodba o nekem davnem dekletu iz moje mladosti. Nina Končareva je v celoti izmišljena pesem, nastala iz nekega ... ne vem, česa ... filma. V tej pesmi sem odpel neki film.
Na album Ponekad dolazim, ponekad odlazim ste uvrstili pesem Barbara Fabri zia De Andr é ja. Pred leti ste tudi posneli pe sem Barbara Jacquesa Preverta.
Barbara Fabrizia De Andr é ja je zelo značilna zame, ker je bila ena od mojih prvih pesmi, ki sem ji prepeval na albumu davnega leta 1973. Precej sem jo izvajal na nastopih in so se vsi zaljubili v to Barbaro. Z Miroslavom sva jo želela narediti v dveh različicah, v našem jeziku in italijanščini. Melodija se mu je zdela zelo zanimiva in jo je v aranžmaju dodelal in zveni kot nova pesem. Glasbeno zveni neverjetno dobro, prefinjen aranžma. Na album sva dala sva obe različici.
Kako se snemali album?
Včasih smo snemali pri Miroslavu doma, ne v studiu, ampak kar tako, v hiši. Nekaj smo posneli v studiih Croatia Records v Zagrebu, nekaj pa celo pri meni doma.
Koliko časa ste imeli med snemanjem filmov in drugimi vašimi glasbenimi projekti?
Bili so časi v Londonu, ko sem samo sedel in igral kitaro, medtem ko je žena delala, otroci pa so bili v vrtcu. Tudi ko grem snemat filme, pogosto vzamem s sabo kitaro.
Je to za vas nekakšna terapija?
Da. Sedim v hotelu in igram, se zafrkavam, popevam, da mine čas. Sedaj pa me je zafrknila moja Milica, ki igra kitaro ...
Bolje kot vi?
Precej bolje. Njena kitara je med zadnjo selitvijo izginila in tako je sedaj posvojila mojo. Mala je huda. Ne igra tako dobro, kot izvrstno poje in sklada pesmi. Popolnoma nas je navdušila. Piše neverjetne pesmi.
Ima vaša kitara kakšno zgodovino?
Ima zgodovino v tem, ker je zelo dragocena kitara in si je jaz ne zaslužim. To je fantastična kitara, ki je zelo draga. Kupil sem jo v Ameriki pred osmimi leti. (Že ne vem kolikič zacinglja telefon. Tokrat je bil Žare, s katerim se je dogovoril, da se bodo zvečer družili, Rade pa jim bo skuhal večerjo.)
Radi kuhate?
Strašansko rad kuham. To je tako zelo pomembno, narediti obrok za svojo družino, za prijatelje.
(Telefon. Tokrat je bil Marin, ki se ga Rade, tako kot vsakega, glasno razveseli.)
Ga bom kar izključil. Sicer me ne kličejo tako pogosto ...
Razen, ko imate intervju.
Samo ko imam intervju. (Smeh.) Najrajši pripravim ribe. Prav srečen sem, ker stanujemo ob tržnici, tu je ribarnica.
Torej pogosto jeste ribe?
Zelo pogosto, nekajkrat na teden.
Vaše gledališče Ullysess na Brionih je zelo popularno. Poleti so se pojavili zapleti glede obiska Angeline Jolie. Kaj se je zgodilo? Vse skupaj je bilo zelo prenapihnjeno.
Nič posebnega. Zgodilo se je to, da je An gelina želela priti na obisk. O tem sva se že nekaj mesecev dogovarjala, glede snemanja njenega režiserskega prvenca. Želela je priti na obisk, da se vidiva, pogovoriva o filmu. In seveda, da vidi Kralja Leara.
Ko se je zvedelo, da pride, se je nabralo toliko paparacev, da je to bilo strašno. Na internetu so celo objavili razpored prostorov, kje bo spala, kje bodo spali otroci, tam na Kašteletu. Tako jo je zaskrbelo, da si ni upala priti. Zadnji hip se je nato odločila, da ne pride.
Gotovo je zelo neprijetno, ko moraš živeti pod tako strahotnim pritiskom medijev.
Ohraniti zasebnost je zelo težko. Potem me je Angelina poklicala in me povabila v Budimpešto na večerjo v hotel Four Seasons, kjer sva se pogovarjala o filmu. Ko sva se spoznala in sem začel snemati film, sem dojel, da je krasna oseba, božanska in resna ženska. Spet sva se dogovorila, da vsekakor pride na Brione. Celo Brad je zainteresiran, da bi kupil hišo nekje blizu, kjer stanujem, tam v Barbarigi. Iščejo zasebnost, vendar jo je težko najti, če si tako znan. Morda je v Barbarigi to še mogoče.
Tudi vam se je dogajalo podobno.
Imam eno lastnost. To je v bistvu pravo junaštvo.
Ali neumnost?
Jaz grem med ljudi. Ko sem bil tukaj najbolj popularen, sem vedno uporabil to finto, da sem šel med ljudi. In preden me je kdo kaj vprašal, sem ga vprašal, kako si. Kaj delaš? Kako je kaj tvoj sin? In konec zgodbe. Tudi jaz sem popolnoma normalen človek kot on in v tem je finta. Odkril sem genialno finto.
Ste jo patentirali?
Nisem, je pa gotovo za patentirati. Ker se je res težko izogniti oboževalcem, sem lani naredil še eno dobro finto. Zdaj ko imajo vsi mobitele, se hočejo fotografirati s tabo in rečejo, samo malo, da se fotografiram z vami. In ti obstaneš. To pa je minuta tu, minuta tam in tega se čez dan veliko nabere. Kot suženj si in izgubljaš čas.
Pa sem si izmislil ... V Fažani moj prijatelj Gero tiska majice. Pri njem sem naročil majico z napisom Fotografiranje od 17. do 19. ure. (Smeh)
Oblekel sem majico in komaj čakal, da vidim, kaj se bo zgodilo.
Ko so me zagledali, so me že prosili, da bi se fotografirali z mano, ko pa so zagledali napis, so se začeli režati in mi čestitali, da sem se to res dobro spomnil. Finta je bila neverjetno uspešna.
Potem pa pride eden, pogleda na uro in vidi, da je pet minut čez peto popoldan in se povsem hladnokrvno namesti zraven mene za fotografiranje. Bilo je prav smešno.
Vrniva se še k albumu. Na njem je zadnjo pesem Moja božična, ki ni tipična božična pesem.
Res ni tipična božična pesem, nostalgična je. Njen naslov je Moja božična, ker sva jo napisala z mojo Lenko na božični večer v trgovini blizu Shepherd's Busha v Londonu leta 1995. Božični večer, midva v trgovini, bilo je mrzlo, grozno. Kupovala sva stvari za božič. In sem razmišljal, kje je moj dom. Nastala je pesem o Liki, kjer sem se rodil.
Se še vračate v Liko?
Ne. Tam je ena puščava, planota, kjer skorajda ni nikogar. Tam imam bratranca, sestrične in strica. Kakih deset prebivalcev je tam, nič več.
Žalostno?
Da, vse skupaj je zelo žalostno. Vse je zaraslo. Nihče več ne obdeluje zemlje, mogoče le vrt.
