Vse najboljše, slovenski film!

Ljubljana – Slovenci smo prvih sedem metrov filma posneli nekega poletnega dne pred sto leti. To pionirsko nalogo je opravil dr. Karol Grossmann, ljutomerski odvetnik in pomembna osebnost tedanjega javnega življenja. V Nemčiji je kupil 17,5-milimetrsko filmsko kamero znamke Ernemann, jo postavil na balkon nasproti cerkve v Ljutomeru in posnel množico, kako prihaja z dopoldanske maše na sončno ulico.

Istega leta je njegova kamera zapisala še utrinke s Sejma v Ljutomeru, naslednje leto pa poetično družinsko idilo Na domačem vrtu. Grossmannu, ki ga je film zanimal predvsem kot tehnična novotarija tistega časa, je bila posvečena tudi slavnostna akademija ob stoletnici slovenskega filma v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Dogodek je obenem napovedal tudi začetek 61. kongresa Mednarodnega združenja filmskih arhivov in kinotek (Fiaf), ki ga letos gostita prav Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS in Slovenska kinoteka.

Akademija se je začela s poklonom pred kratkim preminulemu Silvanu Furlanu (1953–2005). Desetminutni hommage temu velikemu ljubitelju in poznavalcu filma in ustanovitelju ter direktorju Slovenske kinoteke je posnel Slavko Hren. Slavnostno besedo je nato dobil minister za kulturo dr. Vasko Simoniti , ki je med drugim dejal, da “v zgodovini slovenskega filma ni bilo vselej vse le rožnato. Zmerom je primanjkovalo finančnih sredstev, poleg dobrih so bili posneti slabi filmi. Toda z dejstvom o velikem izdatku za filmsko proizvodnjo se je pač treba sprijazniti, saj slovenski film kot del nacionalne kulture hočemo imeti in ga želimo podpirati. To je tudi zaveza kulturne politike, o kateri sem prepričan, da jo bomo uspešno izvajali. Toda v prihodnje bo čedalje večja zaveza tudi na strani filmskih ustvarjalcev, ki se bodo morali lotiti novih, še neizrabljenih tem, ki jih ponujata tako naša zgodovina kot sedanjost.”

V svojem govoru je minister sicer največ pozornosti namenil razvoju slovenskega filma, omenil je njegove najplodnejše avtorje in največje uspehe, nekaj besed je namenil tudi ustanovam, ki so ali še sooblikujejo podobo slovenske kinematografije.

Glavni dogodek akademije, ki jo je prenašala tudi nacionalna televizija, je bila projekcija vseh treh obnovljenih Grossmannovih filmov z živo glasbeno spremljavo hišnega pianista Slovenske kinoteke Andreja Goričarja in projekcija prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga (1931). Izvirna glasbena partitura za ta film je prav tako delo Andreja Goričarja, izvajal jo je Simfonični orkester RTV Slovenija z dirigentom Helmutom Imigom na čelu.

Slovenski film se je torej rodil le deset let po tem, ko sta brata Lumière svoje živeče slike predstavila Parižanom. V teh sto letih smo posneli 173 celovečernih igranih filmov, kar je toliko, kolikor jih v enem letu posname večja nacionalna kinematografija. Na prvi pogled malo, za dvomilijonski narod pa najbrž kar veliko. Slovenski film je osvajal tako občinstvo (film Kajmak in marmelada si je denimo ogledalo 150.000 ljudi) kot festivalske nagrade. Dobil je beneškega zlatega leva za mladinski film ( Srečno, Kekec leta 1952), zlatega leva prihodnosti (Kruh in mleko, 2001), dobili smo nagrado za glavno moško vlogo v Dolini miru v Cannesu (1956), v Berlinu sta zlata medveda dobila kratka filma Oblast Zdravka Barišiča (1988) in Atorzija Stefana Arsenijevića (2003), dobili smo tudi delček oskarja (koprodukcija Nikogaršnja zemlja, 2001). Kljub črnogledim pogledom na položaj in prihodnost slovenskega filma je vzrokov za veselje ob njegovi stoletnici zagotovo dovolj.