V četrtek prihaja na slovenska velika platna nov film režiserja Damjana Kozoleta Slovenka. V grenki zgodbi o mladenki, ki se, izgubljena v čustvenem vakuumu, zaplete v dvojno življenje študentke in dekleta na klic, je v glavni vlogi debitirala 24-letna diplomantka dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) Nina Ivanišin. V minuli sezoni je bila redna članica ansambla SLG Celje, v katerem je odigrala tri vidnejše vloge. Tina Kosi, upravnica celjskega gledališča, je o njej med drugim dejala, da je velik obet, izjemno nadarjena igralka, s sposobnostjo za zelo širok nabor vlog. Letos se iz Celja seli v ljubljansko Dramo. Slovenka je njen prvi celovečerec, v katerem igra glavno vlogo. Doslej je nastopila v nekaj manjših vlogah in v več študentskih filmih.
Skoraj nemogoče je bilo dan po ogledu filma v čednem in nasmejanem dekletu prepoznati filmsko Aleksandro - Nina Ivanišin se zdi vse to, kar njena filmska junakinja ni: odprta, priljudna, družabna, duhovita, nasmejana in kar je še značajskih lastnosti, ki zanikajo poudarjene v filmu.
Aleksandra se v filmu skoraj ne nasmehne. Glede na to, da se zdite njeno popolno nasprotje: kako naporno je bilo ves čas snemanja ohranjati mrk, naveličan, hladen izraz?
Hvala bogu je bilo razpoloženje na snemanju toliko bolj veselo! Sicer pa so se snemanja večinoma začenjala nehumano zgodaj, vsaj zame, ki nisem jutranji človek. Tako da sem bila prav hvaležna, da nimam vloge, za katero bi morala biti noro srečna in polna energije, ker zjutraj pač nisem takšna. Siten izraz sem tako že imela! Ampak ozračje na snemanju ni bilo niti približno tako depresivno kot v filmu. Pa tudi, mislim, da imamo vsi v sebi dobro in slabo, sončne in senčne strani. Pobrskala sem po slednjih. Morala sem sprožati trenutke občutja odtujenosti, hladnosti, neskončnega sarkazma, laži, nesramnosti ... Ni bilo tako zahtevno.
Pa prizor, ko visite čez balkon enajstega nadstropja ene od ljubljanskih stolpnic - menda ga je bilo treba ponavljati desetkrat - kako pristen je strah na Aleksandrinem obrazu? Je bila igra sploh potrebna?
Je bila! Že sama igra je sprožila toliko adrenalina, da sem bila povsem mirna.
Slovenka bolj ko ne sloni na vaši igri. Precejšnja odgovornost. Kako ste zadovoljni? Prvi odzivi na premierni predstavitvi filma na sarajevskem festivalu (potem je v tem mesecu gostoval še v Torontu, domači »krst« pa bo prestal v prihodnjih dneh, tudi na festivalu slovenskega filma v Portorožu) so bili zelo spodbudni, tudi na nekaterih tujih spletnih portalih so zlasti vašo igro zelo pohvalili.
Občutki ob ogledu filma so bili zelo mešani. Navajena sem na gledališke premiere, na katerih se ne gledaš. Tudi posnetkov nisem gledala. Tako da sem imela pred sarajevsko premiero prav toliko treme kot pred gledališko. Pa tudi ko se prvič gledaš na platnu, si, jasno, zelo samokritičen. Ne morem se še oceniti. Sem pa s filmom zelo zadovoljna.
Zdaj prihaja pred domače občinstvo, ki je najbolj »neusmiljeno«. Ste pripravljeni na morebitne negativne kritike? Na odru ste bili doslej bolj skriti, poslej boste bolj na očeh javnosti, tudi gledaliških in filmskih kritikov.
Imam srečo, da sem vso sezono delala v Celju in se navadila, da lahko vsaka predstava poraja tudi kritike, ki jih najraje ne bi prebrala ali slišala, čeprav so upravičene. Pripravljena sem na slabo kritiko, si pa seveda želim, da bi bil film lepo sprejet predvsem doma. Nasploh mi največ pomeni mnenje ljudi, ki jih imam okoli sebe; na njihovo kritiko se najbolj zanašam in jo znam tudi najbolj upoštevati. Bolj kot kritike iz tujine se me dotaknejo kritike iz bližine in od bližnjih. Bi bilo lepo, če bi Slovenci že vzeli slovenski film za svojega - saj tudi za domača športna moštva navijamo kot nori!
Slovenskih celovečercev je posnetih precej več, kot jih ima potem dostojno število gledalcev, kaj šele uspeh, kot ga je nazadnje dosegel Petelinji zajtrk. Spada Slovenka v krog filmov, ki bi utegnili omehčati dvomljivo slovensko občinstvo?
Ogledala sem si več filmov Damjana Kozoleta (med njimi so denimo Stereotip, Porno film, Rezervni deli, Delo osvobaja, op. p.). Je zelo dober pripovedovalec zgodbe, očitno zna vzpostaviti stik z gledalci. Mislim, da mu je oziroma bo to uspelo tudi s Slovenko.
Prvo glavno vlogo ste odigrali pod taktirko enega najuglednejših slovenskih režiserjev v tem času. Za mlado igralko, kot ste vi, nedvomno dragocena izkušnja za nadaljnje delo.
Seveda! Damjan ima veliko izkušenj z igralci, ve, kako delati z njimi. Poleg tega je z večino igralcev v filmu že sodeloval, tako da so bili že uigrani in sem se lahko le »priklopila« na to komunikacijo. In bili so mi v veliko oporo, ves čas. Sicer pa, ko sem prebrala scenarij, sem se počutila obupno. To dekle je nemogoče, to ni v redu, gledalci se ne bodo mogli nikoli poistovetiti z njo, privoščili ji bodo vse najslabše! Pa sva z Damjanom skupaj ustvarila lik, ki ima milijon težav, a lahko pod plastmi nepriljudnosti, hladnosti, neprijaznosti začutimo bitje, ki je človeško, kot vsi drugi. Če nam je to uspelo, potem je to to! Smo pa dobivali veliko opazk, kako so lahko trije moški spisali zgodbo o ženski (scenarij je delo Kozoleta, hrvaškega režiserja Ognjena Sviličića in nominiranca za študentskega oskarja, slovenskega režiserja Matevža Luzarja, op. p.). Ti pomisleki se mi zdijo povsem neutemeljeni. Naj se podobno začnemo spraševati še pri romanopiscih, recimo? Oni so ustvarili zgodbo, meni pa je Damjan precej prepustil vlogo zlasti tam, kjer se je igra še posebno navezovala na žensko občutljivost.
Ste se pomenili tudi s kakšnim dekletom na klic?
Ne. Raziskoval je režiser, sama pa sem se poskusila osredotočiti na dekle samo, ne toliko na prostitucijo. Raziskava za lik, o kateri sprašujete, je sicer običajna igralska praksa. A tokrat smo se odločili, da je ne potrebujemo.
Drugače ste predvsem gledališka igralka. A kamera ima menda posebno privlačnost ...
Še vedno sem začarana od teatra. Saj sem tudi študirat šla zaradi gledališča, in ne filma. Film pa ... Če bi imela priložnost raziskovati tudi znotraj filma ... Ugotovila sem, recimo, ko smo začeli snemati, koliko je obrazne mimike, ki je ne nadziram. V gledališču ni pomembno, če dvakrat pomežiknem, na filmu takoj nastane zmeda! Sicer pa menim, da je igra ena sama, ne gledališka in filmska, različna je občutljivost medija, ki jo prikazuje. Gre za pravšnje odmerjanje igre v očeh gledalca - ne preveč, ne premalo.
V tej sezoni se selite v ljubljansko Dramo. Ste imeli kakšne pomisleke oziroma vas je pri prehodu iz manjšega gledališča, kjer se mladi igralci verjetno lažje profilirate, v najuglednejše slovensko, kjer bo tudi »konkurenca« nedvomno večja, kaj, preprosto, strah?
Manjše gledališče ima za mladega igralca zagotovo veliko prednosti. V Celju sem bila zelo zadovoljna. Očitno je Tina (Kosi, op. p.), ko me je povabila k sodelovanju, vedela, kaj početi z mano. Tako me je tudi precej vpregla, s čimer sem pridobila veliko izkušenj, za kar sem ji res hvaležna. Tudi ansambel me je nenehno podpiral. Imela sem res lepo izkušnjo. Ni bila preprosta odločitev. Za mladega igralca je verjetno res ključno to, da izbere gledališče, kjer bo lahko kar največ delal.
A Drama je vendarle Drama?
Tako je, pa tudi v Ljubljani je, kjer živim (sicer je iz Maribora, op. p.). Navsezadnje tehtaš vse. Toda, vabilo je morda res prišlo prehitro, v Celju bi drugače ostala še kakšni dve sezoni. No, recimo temu prehodu sladko vznemirjenje, strah, trema pred novim okoljem, večjim teatrom, zahtevnejših občinstvom. Mi je pa to seveda hud izziv.
Je povabilo v Dramo sploh mogoče zavrniti?
Med mladimi, pa ne le med nami, predstavlja Drama dejansko top okolje za delo. Težko je reči ne.
V Celju ste v lanski sezoni odigrali tri večje vloge v dramah in eno v mladinski predstavi. Kakšna bo ta, tudi tako zaposlena?
Igrala bom le v eni predstavi, Ponudba in povpraševanje Boštjana Tadla (v režiji Janusza Kice, op. p.), šele od januarja naprej - precej drugače kot v Celju, ampak sem dobila še nekaj vzporednih projektov, ki mi jih je direktor dovolil. Eden od njih bo nastop v otroški predstavi v Mini teatru v režiji Jake Ivanca, o drugih pa še ne smem in ne morem razlagati.
Doslej ste igrali zgolj v dramah resne vsebine. Komedija vas ne zanima?
Ne vem, zakaj nisem zasedena v komedijah, pa bi jih rada delala. Nimam sicer preveč zaupanja vase, da bi znala nasmejati občinstvo, verjetno predvsem zato, ker nimam izkušenj s tem. Očitno imamo igralci neko energijo, ki jo režiserji prepoznavajo. Hm, moja, se zdi, ni za komedije! Doslej sem igrala le v eni, na Akademiji, pa še ta je bila črna!
Kaj pa počne Nina, ko ni v gledališču in ne snema filma?
Ravno včeraj smo morali posneti utrinek iz mojega vsakdanjega življenja za televizijo in smo imeli kar nekaj težav! Ne meditiram, nimam psa, ne ukvarjam se s čim ekstravagantnim! Rada se družim, rada kofetkam. Poskusim sproščeno uživati v lepih odnosih, ki jih imam, s fantom, družino, ki je v Mariboru, bratom (Matjažem Ivanišinom, režiserjem, op. p.), prijatelji, kolegi. Rada negujem vezi, ki sem jih spletla. V tem se z Aleksandro popolnoma razlikujeva. Jaz, denimo, najdem tu večino pomembnosti v življenju. Ona v denarju. Moja ključna okupacija so soljudje!
Iz tiskane izdaje Nedela