Tiskane izdaje
Los Angeles - Osemintridesetletni ameriški igralec Philip Seymour Hoffman, znan po številnih vlogah nenavadnih ljudi, od čudakov do nenormalnih in perverznežev (Nemogoči prijatelji, Sreča ...), se z upodobitvijo ekscentričnega in egocentričnega pisatelja, dandyja newyorške literarne scene Trumana Capoteja (1924 – 1984) poteguje za enega od petih oskarjev, za katere je film nominiran. Vendar ta skrajno perfekcionistični igralec sploh nima posebnega nagnjenja do vlog čudakov. V pogovoru za Süddeutsche Zeitung je izjavil, da je igral tudi številne druge vloge. Res pa nima ravno zunanjosti romantičnega junaka in se mu vloge nenavadnih osebnosti zdijo tudi veliko bolj zanimive, pa ne le njemu, tudi občinstvu. Na platno prenaša ravno tisto, kar ljudje v resničnem življenju poskušajo skriti. V tem je ravno bistvo igranja, pravi Hoffman. Pri tem odkriva tudi samega sebe. "Zame je to napeta igra, ne terapija. Del igralskega poklica je raziskovanje. Noben človek noče izgubljati časa z raziskovanjem samega sebe, a igralec to mora, mora pokukati v lastno dušo, da vidi, kdo je v resnici."
Igral je vse mogoče like, ki jih danes ne bi hotel več. Človek se razvija in nekatere reči ga nehajo zanimati. Razume igralce, ki ne bi hoteli igrati, denimo, pedofila. Ne odklanja vloge iz moralnih razlogov, temveč take, ki se mu zdijo nezdrave za psiho. Nima pa nikakršnega seznama vlog, ki jih ne bi sprejel. Ko prebere scenarij, začuti, da ni zanj. Odvisno od okoliščin. Tudi zaradi vloge Capoteja je omahoval. Imel je občutek, da ni pravi zanjo. Ima drugačno postavo, drugačen glas. Trumana Capoteja se še marsikdo spominja, pozna njegov glas, njegove kretnje. A zgodba in scenarij sta bila veličastna. Poleg tega sta režiser Bennett Miller in scenarist Danny Flutterman njegova prijatelja od 16. leta. Pet mesecev se je pripravljal na to vlogo, a je nehal misliti nanjo v trenutku, ko se je končalo snemanje. "Dve leti življenja sem prebil z njim. Dovolj za človeka, ki ni več živ." Capote je tudi prvi film, ki ga je koproduciral. To mu je všeč, ker "ima pri produkciji v nasprotju z igranjem opraviti s celim projektom in ne le sam s seboj. To je zelo zdravo."
