Woody Allen

»Prosim, ko postavljate vprašanja, bodite malo glasnejši,» je opozorila agentka, preden sva z 72-letnim Woodyjem Allenom sedla za prostorno mizo v leseni dvorani hotela Des Bains na Lidu. »Ne slišim več tako kot nekoč,« je pristavil slavni režiser. Razen tega med njegovo podobo na velikem platnu in v resnici ni nobene razlike: na videz ponošene hlače, mehka srajca, suknjič in debela očala. Tudi deluje enako: dobrodušen, nekoliko zmeden pogled, značilni jecljajoči odgovori, ki pa jim ne manjka duhovitosti.


Čeprav ste stopili v osmo desetletje svojega življenja, še vedno vsako leto posnamete en film. Od kod vam energija?
Mislim, da gre za kombinacijo genov in sreče. Bolezni so se me izognile in vsi v moji družini so živeli dolgo, oče je doživel 100 let, mama 95. Poleg tega mi nikdar ni manjkalo energije, še danes ves dan pišem, pripravljam filme, igram klarinet, igram se z otroki, ves dan imam izpolnjen, in to me veseli in mi daje voljo do življenja. Seveda se zavedam, da nič ni večno in da se bom nekega dne prebudil in se ne bom dobro počutil ali pa me bo pokosil kakšen srčni infarkt. Upam samo, da se bo to zgodilo pozneje in ne prej.


Omenili ste otroke (skupaj z nekdanjo posvojenko Soon-Yi ima dve posvojeni hčerki, op. p.). So kaj spremenili vaš ustvarjalni svet?
Ne v smislu vsebine mojih filmov, ampak ustvarilo se je zelo prijetno ozračje, v katerem sem bolj ustvarjalen in bolj zadovoljen s svojim življenjem. To mi daje energijo, da se ukvarjam z vsem, kar me veseli. Poleg filmov najdem čas tudi za svetovne turneje s svojim džezovskim bendom, tudi režija Puccinijeve opere v Los Angelesu je nov izziv zame. In moja družina me v vsem tem podpira.


Čeprav snemate komedije, pogosto pravite, da vas zanima tragična plat življenja. Se je to zanimanje pojavilo v zrelih letih in lahko torej kmalu pričakujemo resnobno dramo?
To nima zveze z leti, drama in tragika me zanimata že vso kariero. Vedno sem si želel režirati drame, saj sem imel rad filme Fellinija, Bergmana, Kurosawe, Antonionija ... Občudoval sem jih in jim hotel biti podoben. No, potem pa se je izkazalo, da sem nadarjen za komedijo, in ko sem posnel nekaj uspešnih komedij, mi nihče ni hotel dati denarja za nič drugega več. Pravili so mi, da jih ne zanima moja drama, ker od mene pričakujejo dobro komedijo.


Se pravi, da kljub veliki karieri in statusu cenjenega režiserja niste zadovoljni s svojimi dosežki?
Iskreno - ne morem reči, da sem intimno srečen in zadovoljen. Mislim, da v svoji karieri nimam velikega filma, ampak še upam, da bom nekoč posnel film, s katerim bom popolnoma zadovoljen, film, ki bo na seznamu mojih najljubših filmov, kot sta Rašomon ali Tatovi koles, film, ki se ga ne bom sramoval. Upam, da bom nekoč za kak svoj film lahko rekel: »To je čudovit film. Ponosen sem, ker sem ga posnel.« A takega filma še nisem naredil.


Zadnjih nekaj filmov niste snemali v svojem priljubljenem New Yorku, ampak v Londonu in Barceloni. Kaj je razlog za to?
Priložnost za delo v Evropi se mi je ponudila, ker sem tu našel ljudi, ki so želeli financirati moje filme. Seveda, začetek vsega je dobra zgodba, so zanimivi liki ... No, poleg tega so mesta, kot sta London in Barcelona, liki sami zase in enako zanimivi kot New York. Seveda bi vse te zgodbe lahko postavil tudi tja, a potem bi bile to neke druge zgodbe. No, čeprav zelo uživam v vlogi mednarodnega filmarja (smeh), ker je to izpolnitev mojega mladostnega sna, bo že moj naslednji film spet postavljen v New York.


Celoten intervju preberite v prilogi dela in Slovenskih novic Vikend!