Tiskane izdaje
Torej, ali prihaja? In kaj to pomeni? Kaj se pravzaprav dogaja s knjigo v dobi digitalizacije, razen tega, da je proces izdajanja tiskanih knjig že tako ali tako scela digitaliziran. In morda, še pomembneje, kako usodno, če sploh, to vpliva na spremembo branja?
Kakšen medij je pravzaprav knjiga, če jo primerjamo z drugimi prenosniki komunikacije? Vsekakor sodi med najstarejše, saj je kodeks kot forma knjige, torej med platnice speti listi papirja namesto zvitkov, star več kot dva tisoč let. V primerjavi z zgodovino in prihodnostjo človeštva je to sicer zanemarljivo malo. A če vemo, da so prvi znani zapisi, ohranjeni na stenah templjev in grobnic ter papirusih, stari približno pet tisoč let, potem lahko zgodovini knjige priznamo precejšnjo trdoživost, s katero se težko pohvali katerikoli drugi medij oziroma komunikacijsko orodje. Zanjo pa najbrž obstajajo določeni razlogi, ki utegnejo preprečiti tudi njeno smrt. Kateri so? Med morda najpomembnejšimi je dejstvo, da le knjiga omogoča posredovanje vsebin, ki jih drugi komunikacijski mediji ne zmorejo ali zmorejo bistveno slabše ali pa se od njih tega sploh ne pričakuje. Gre predvsem za zahtevnejše vsebine, ki so pogoj tako kreativnega, refleksivnega, skratka kompleksnega mišljenja kot razvijanja domišljije. To sicer ne pomeni, da denimo radio ali televizija tega ne zmoreta, pa vendar je njuno posredovanje in konzumiranje vsebin glede na formo njunih medijev obsojeno na hipnost, površinskost, površnost.
V zahodni civilizaciji je knjiga dejansko ekskluzivni, dva tisoč let star način komunikacije; kot taka je postala del same človekove narave, načina njegovega razmišljanja. Knjiga je orožje, vzemi jo v roke, je le ena od maksim te kulture mišljenja. Zgodovina knjige je tudi zgodovina prilagajanja knjige delovanju naših oči, načinu prenosa podob v možgane, načinu, kako ti razlagajo simbole itn. Kaj se torej bistvenega spremeni, če imamo v rokah namesto tiskane knjige elektronski bralnik, ki skuša s svojo obliko, pisavo, tipografijo, poravnavo, prelomom ... zelo avtentično posnemati tiskano knjigo?
Tudi, ko beremo knjigo s pomočjo bralnika, še vedno beremo knjigo. Še več, zdi se, da z njim lahko beremo več: bralnik namreč omogoča dostop do množice naslovov hkrati, ponuja nam možnost preklapljanja na druge knjige, spletne enciklopedije, bloge, časopise, je gotovo učinkovitejši in hitrejši pri brskanju po leksikonih, slovarjih, linearnemu branju kot »edinemu pravilnemu« branju dodaja fragmentirano itn. Skratka, bralnik je na neki način uporabnejši, še posebej slabovidnemu bralcu prijaznejši, če pustimo ob strani možnost, da se pokvari, razbije ali kaj podobnega. In ne samo to. V neki idealni podobi in bližnji prihodnosti, ko bo morda digitalizirana celotna pisna kulturna dediščina, bo imel, vsaj teoretično, kdorkoli kadarkoli dostop do vseh knjig, ki so bile kadarkoli napisane ali natiskane, če so le preživele do danes. Svetovna knjižnica v mali napravi, ki jo vtaknemo v malce večji žep?
Pa to pomeni, da je esenca knjige za bralca »le« in »samo« to, o čem piše in kaj prebrano vzbuja v njem? Ker če je temu tako, zakaj so se potem oblikovalci elektronskega bralnika toliko časa ukvarjali prav z razvojem naprave, ki naj bi bila kolikor je le mogoče podobna tiskani knjigi? Ki bi bralca nekako prepričala, da gre za eno in isto stvar. Čeprav NE GRE za eno in isto stvar. Se torej lahko brez večjih žalnih slovesnosti enkrat za zmeraj poslovimo od občutka, da se knjige lahko dotaknemo, da jo gledamo, da vonjamo papir, črnilo in lepilo, da jo slišimo, ko listamo po njej, da jo imamo na polici, ob postelji, v torbi, da jo fizično odkrivamo v knjigarni ali v knjižnici, da pišemo po njej, podčrtavamo, jo s posvetili darujemo, si jo izposojamo ali jo posojamo, tudi zapacamo, strgamo? Se lahko poslovimo od te izkušnje brez preostanka? Najbrž ne, ker je sestavni, tako rekoč bistveni del same izkušnje in dosedanje kulture branja knjig. Čeprav spet: kakor za koga.
Pomenljivo je, da so pri Amazonu svojemu bralniku nadeli ime Kindle, večpomenko, ki prižiga, zažiga, podžiga, podpihuje, navdihuje, se navdušuje, razvnema in celo prosvetljuje. Veliko za eno samo samcato tehnološko napravo. In obenem natanko to, kar je knjiga do sedaj zmogla, pa tudi, kar so kdaj počeli z njo. Kaj potemtakem Kindle zares prižiga? Novo renesanso bralne kulture ali njen konec? Kdo sploh ve odgovor? Kakšna knjiga? Tiskana ali digitalna? - A nekaj gotovosti le obstaja: Gutenbergove galaksije elektronski bralnik ne bo pregnal z vesolja vse dotlej, dokler bodo ljudje brali - knjige. Natisnjene ali digitalne. Knjige, pač.
