Tiskane izdaje
Zadeva je v ponedeljek vzniknila na Češkem, v praški reviji Respekt, ki je objavila dokument o domnevnem ovaduštvu Milana Kundere leta 1950, potem pa se je kot kotaleča se snežna kepa razširila skoraj po vsem svetu. Pisatelj, ki tematiko že desetletja zajema v mraku komunizma in lastni usodi političnega disidenta, je domnevno leta 1950 ovadil 21. letnega Čeha Miroslava Dvořáčka. Ta je bil že leta 1948, med študijem na vojaški letalski akademiji, zapustil Češkoslovaško in prebegnil v Zahodno Nemčijo, potem pa se je kot ameriški vohun skrivoma vrnil na misijo v Prago. Še isti dan, pravi dokument, ko se je na policiji pojavil Kundera, so ga aretirali. Dvořáček je nato za las ušel smrtni kazni, bil obsojen na 22 let zapora, slabo poldrugo desetletje pa odslužil v delovnem taborišču, v rudniku urana, v Příbramu. Na prostost so ga spustili 1963. leta, takrat ko je Milan Kundera objavil zbirko novel Smešne ljubezni ter z njo opozoril na svoj intelektualni in pisateljski talent.
Sorodstvena vez
Po domnevni neprijetni podrobnosti iz pisateljevega življenjepisa je pred časom začel brskati Adam Hradilek, zgodovinar na Inštitutu za raziskovanje totalitarnih režimov. Med raziskovanjem se je prebil do spornega zapisnika z oznako 624/1950, ki ga izdala policija, na njem ni Kunderovega podpisa, zdaj pa je objavljen tudi na spletni strani http://www.ustrcr.cz/data/images/projekty/vzdelavaci/dvoracek10-en.jpg. Zanimivo je, da je Hradilek sorodstveno povezan z Ivo Militko - žensko, pri kateri je marca 1950 Miroslav Dvořáček menda pustil svoj kovček. Dekle je tedaj o svojem srečanju z njim menda povedalo svojemu fantu in bodočemu (zdaj že pokojnemu) možu Miroslavu Dlasku, ta, verjetno zaradi ljubosumja, naprej Kunderi, zadnji pa policiji (kot piše The Guardian menda zato, ker je potreboval dodatne točke za vpis na FAMU). Ostarela gospa Militka se zdaj že skorajda šest desetletij spoprijema z grozljivo mislijo, da je kriva za žalostno prijateljevo usodo.
Nisem kriv
Pisatelj je obtožbo, ki prihaja iz njegove nekdanje domovine (leta 1979 je izgubil češko državljanstvo, dve leti pozneje je dobil francosko), označil za laž. Zadevo na račun enega najslavnejših čeških sodobnikov, ki je bil med drugim nominiran za Nobelovo nagrado za književnost, poskušajo kajpada dojeti in komentirati tako na Češkem kot v Franciji in še kje. Po besedah Jiříja Kříža, novinarja pri dnevniku Pravo, na primer, »se sesuvajo zadnje iluzije o moralni drži naših intelektualcev«, medtem ko je glavni urednik Respekta Martin M. Šimečka poudaril, da je »Milan Kundera zamudil priložnost, da bi po zgledu Günterja Grassa priznal greh iz mladosti«. Prav tako so se odzvali pri Inštitutu za raziskovanje totalitarnih režimov in poudarili, da omenjeno policijsko poročilo iz leta 1950 ni nujno »neizpodbiten dokaz« o intelektualčevi nečastni preteklosti ...
Vprašanj, ki se pojavljajo pri tem, je veliko, odgovore bo naplavil šele čas. Morda bo ponudil tudi, denimo, pojasnilo, zakaj ni bil zapisnik, ki je v arhivih ministrstva za notranje zadeve menda ležal več kot pol stoletja, predmet izsiljevanja po Kunderovem razdoru z oblastjo (kot so se vprašali pri francoskem Le Monde). Ali: Zakaj ni pisateljevega imena, če je res bil informator tajne komunistične policije in četudi samo enkrat, na seznamih, objavljenih po padcu komunističnega režima?
Kundera v svojo rodno domovino vselej potuje incognito, prenočuje v hotelih pod izmišljenimi imeni, o njem ne govorijo niti prijatelji ... Zato pa veliko povedo njegova dela, v katerih se redno ponavljajo vprašanja identite, izdaje, zaupanja, zgovorne so besede o temačni tematiki izza zdaj že padle železne zavese. Besede, ni pomembno, čigave so, imajo izjemno moč - tudi zato, ker jih je mogoče obračati in sprevračati.
Iz četrkove izdaje Dela!
