Berlin – Sinoči se je, kot vsako leto v navzočnosti uglednih osebnosti nemške kulture in politike, začel 61. Berlinale. Kot se spodobi, so tudi tokrat začeli s filmom, ki kaže določene zvezdniške lastnosti, in v tem primeru takšnemu pričakovanju ustrezata slavna ameriška brata, ustvarjalca mnogih odmevnih filmov, Joel in Ethan Coen – če pustimo ob strani igralca, kot sta Jeff Bridges in Matt Damon.
Njun novi film True Grit – nominiran je za deset oskarjev – je remake istoimenskega filma iz leta 1969, ki ga je tedaj posnel Henry Hathaway, v glavni vlogi, ki jo ima zdaj Bridges, pa je bil takrat John Wayne. In kjer je on, tam ni daleč vestern. Film je postavljen v leto 1872, v Arkansas, deželo Indijancev.
V ospredju je štirinajstletno dekle, ki je na sledi morilcu svojega očeta. Sallie Steinfeld je »kavbojsko« dekle, ki jo bomo zelo verjetno kmalu gledali v kakšnem filmu, ki ne bo vestern.
Film je del glavnega programa, a ne tekmuje za medvede. V tem programu je 23 filmov, za medvede se jih poteguje 18. Prva in morda največja zanimivost letošnjega festivala je, da so skoraj vsi avtorji tekmovalnih filmov običajnim gledalcem malo znani ustvarjalci. Znotraj zvezdniškega sistema je pravzaprav široko prepoznaven samo angleški igralec Ralph Fiennes, ki se tokrat prvič preizkuša v režiji, to preizkušnjo pa je opravil na (menda pristnem) besedilu Shakespearove zgodovinske igre Koriolan. Fiennes v filmu tudi igra, ob njem pa Vanesa Redgrave. Ni še jasno, ali tako imenovanih velikih avtorjev v Berlin ni zato, ker se njihovi producenti niso prijavljali, ali pa gre za drugačno, tako rekoč eksperimentalno programsko usmeritev. To drugo je bolj malo verjetno.
Zvezdniški del glavnega programa (pet filmov) je namreč netekmovalen. Tu je Werner Herzog z dokumentarcem o prazgodovinskih jamskih poslikavah v južni Franciji Cave of forgotten dremas (Jama pozabljenih sanj), tu je Wim Wenders z dokumentarcem Pina (o nemški koreografinji Pini Bausch, ki je umrla pred letom in pol) pa tudi film sedanjega iranskega zapornika Džafarja Panahija Ofsajd, ki je leta 2006 v Berlinu že prejel srebrnega medveda za režijo.
Panahi je za zdaj največja zgodba letošnjega Berlinala, žal ne fiktivna, ampak resnična. Vemo, da je ta iranski režiser zaradi nasprotovanja režimu že več kot leto dni v zaporu. Berlinale je očitno hotel izzvati iranske oblasti in je Panahija povabil v žirijo. V tem času pa so režiserja, ki je postal svetovno znan zaradi filma Krog (beneški lev 2000), obsodili na šest let zapora in dvajsetletno prepoved snemanja. Pravzaprav so ga ustvarjalno uničili, ves filmski svet je protestiral, Berlin pa se je odzval tako, da je uprizoril retrospektivo njegovih petih filmov (Ofsajd se celo »pretvarja«, da tekmuje enakovredno z drugimi filmi) in pustil njegovo mesto v žiriji prazno. Tako bo predsednica letošnje žirije, igralka Isabella Rosellini (hči Ingrid Berman in Roberta Rossellinija), letos predsedovala tudi praznemu stolu, na katerem bi moral sedeti Panahi.
Slovenci bomo, kot že nekaj zadnjih let, sodelovali samo na filmskem trgu. Res da v novi zasedbi: namesto filmskega sklada bo Slovenijo zdaj prezentiral novi Slovenski filmski center. Na sejemskih projekcijah bo mogoče videti naše filme Gremo mi po svoje, Oča, Piran–Pirano in Circus Fantasticus. Na berlinski Talent Campus, ki odkriva mlade filmske avtorje z vsega sveta, pa sta se letos prebila režiser Klemen Dvornik in igralec Miha Rodman. Filmi, vseh je nekaj sto, se bodo od jutra do večera začeli vrteti danes.