Tiskane izdaje
Novo različico žajfnice dinastija družba CW napoveduje s sloganom: »En odstotek enega odstotka!« Oznaka se nanaša na protikapitalistično gibanje Occupy, ki je s pojmom 1 odstotek opozarjalo na neenakomerno porazdelitev bogastva v sodobnem globaliziranem svetu. Dinastija je globalni uspeh v osemdesetih dolgovala prav množici navadnih gledalcev – torej 99 odstotkom. V čem je fascinacija s tem popularnim fenomenom?
Dinastijo sta v začetku osemdesetih ustvarila Richard in Esther Shapiro za mrežo ABC, serijo pa je produciral Aaron Spelling, ki je bil svoj čas sinonim za televizijske uspešnice, od Charliejevih angelčkov do kasnejšega Beverly Hillsa 90210 in Sedmih nebes.
Serijo naj bi po pričevanju zakoncev Shapiro navdahnila nadaljevanka BBC Jaz, Klavdij, zgodba o rimskih vladarjih, polna spletk, umorov, mešetarjenj, umazanih iger, umorov, zahrbtnosti itd. V ospredju Dinastije (1981–1989) sta izjemno premožni družini iz Denverja Carrington in Colby, ki sta svoja imperija zgradili na nafti. A naftna polja nikoli niso postala prizorišče dogajanja, temveč so producenti in snovalci serije usode spletkarskih bogatašev raje razvijali v razkošnih vilah in na prostranih posestvih, ki so bila luksuzno opremljena in urejena – kot se za en odstotek bogatašev tudi spodobi.
Glavni junak v Dinastiji je bil Blake Carrington (John Forsythe), ki se je poročil s svojo tajnico, mlajšo in nadvse pošteno Krystle (Linda Evans). V seriji spremljamo napetosti med samimi Carringtoni kot tudi z njihovimi sovražniki Colbyji. Pravo slavo in mednarodni prodor je serija doživela z drugo sezono, ko se je ekipi pridružila Joan Collins kot Alexis, nekdanja Blakova žena, odločena, da bo nadvse dobri Krystle uničila življenje.
Med letoma 1984 in 1985 je bila prav po zaslugi prepričljive zlobne antijunakinje Dinastija najbolj gledana tv-serija v ZDA, rekordne gledanosti pa je bila serija po podatkih spletne strani IMDb deležna tudi v Jugoslaviji. Razmerje med protagonistkama je postalo gonilo te serije, ki se je sicer po celi vrsti neverjetnih zapletov, dogodivščin, skrivnosti, plastičnih operacij, nesreč, smrti, porok, izdaj in prevar dokončno izpela konec osemdesetih let.
Poleg Dallasa (1978–1991), tv-nadaljevanke, ki temelji na sorodni premisi, da je namreč luksuzno življenje bogatašev magnet za gledalce, je Dinastija v osemdesetih krojila večerno vsebino televizijskih mrež kot tudi modne smernice. Njeno vodilo je bilo Več je več!, kar pomeni, da je uveljavila pretiravanje v vsem. To je, denimo, očitno v obsesiji Alexis z dragim nakitom in v njeni konstantni prekomerni ovešenosti z dragulji (ki so bili sicer povečini ceneni ponaredki) ali pa v močno natupiranih pričeskah, ne glede na ženski lik in dolžino las, ter v natančno krojenih kostimih, ki so asociirali na poslovno odličnost glavnih junakinj.
Nadaljevanka je bila znana po močno poudarjenih ramenih junakinj – te naj bi kostumograf Nolan Miller, ki je za kostume porabil 35.000 dolarjev na teden, vpeljal zato, ker je imela Linda Evans naravno široka ramena. Modni vidik Dinastije, predvsem njenih ženskih junakinj, je močno vplival na trende osemdesetih; bil je celo tako močan, da sta obe glavni zvezdnici, Evansova in Collinsova, ustvarili lastni modni znamki.
Danes je prevladujoče prepričanje, da je evforija, ki jo je Dinastija sprožila v osemdesetih, že v času njenih zadnjih sezon izzvenela in žajfnica ni pustila trajnejših odtisov na tv-krajini ali širše. Če smo na začetku nadaljevanke še videli prizore, v katerih, denimo, Steve Carrington v očetovem bogastvu vidi obliko kraje (družbene lastnine?), se kasneje ta kritična ost in samokritičnost povsem utopi v ljubezenske zdrahe in pogosto za lase privlečene peripetije glavnih akterjev.
Dinastija tako sodi v tisto vrsto serij, ki nima drugih pretenzij kot zaposliti gledalca z bolj kot ne trivialnimi in banalnimi problemi najpremožnejšega razreda. A morda je največja kritika »enega odstotka« vpisana prav v nesmiselne, absurdne, neverjetne in dolgočasne dogodke ljudi, ki so že zdavnaj izgubili stik z realnim življenjem in s problemi večine.
Užitek, ki ga 99 odstotkov najde v tovrstnem kulturnem produktu, je nemara v prepričanju, da z njim dobimo privilegiran vpogled v življenje bogatašev, pri čemer je eden od učinkov gledanja nadaljevanke ta, da za bleščečo podobo brezmejnega bogastva najdemo prav ničeve, dolgočasne, duhamorne usode. Morda je za večino ljudi, ki nikoli ne bodo deležni niti sence takšnega bogastva, užitek v gledanju takšne serije paradoksno tudi v tem, da se jim ni treba zares navezati na like in njihove bedaste zgodbe, ampak lahko ob neprepričljivih obratih in dokaj povprečni igri v razkošnih mizanscenah za kakšno uro pozabijo na svoje probleme in zagate.
To funkcijo bo verjetno opravila tudi nova ekranizacija nekdaj slavnega tv-produkta, ki so ga ustvarili Josh Schwartz, Stephanie Savage (kreatorja uspešnic The O.C. in Opravljivka (The Gossip Girl)) in Sallie Patrick. Nadaljevanko bo, sodeč po napovedniku, odlikovala solidna produkcija, za katero sta odgovorna izvorna ustvarjalca serije, zakonca Shapiro. Se bo pa osnovna napetost v novi Dinastiji premaknila v razmerje med Cristal (Nathalie Kelley), Blakovo ženo, ki je v novi različici mehiškega izvora, in Blakovo hčerko, preračunljivo karieristko Fallon (Elizabeth Gillies). Sodeč po napovedniku serije v njej tudi tokrat ne bo manjkalo romance, razuzdanosti, vsakovrstnih intrig, niti ne umorov.
