Tiskane izdaje
Zakasneli spravni pokop
Tamara Matevc : Zaljubljeni v smrt
režija Samo M. Strelec
SSG Trst, Mala dvorana
predpremiera, 15. januar 2008
Zaljubljeni v smrt je delno zavajajoč naslov, saj so protagonisti drame še kako živahni in vitalni, življenja željni, res pa, razen gospe Tomažič, ki je tisti um, ki jih z njihovo zagatno zgodbo vred spominsko oživlja, ne več živi, razen kot breme in spomin; pa tudi ona ni zaljubljena v smrt, misel nanjo kljub starosti celo odganja, ne more pa se posloviti od svojih pokojnih otrok - Pinka, ki je bil ustreljen, Danice, umorjene hkrati z možem Stankom Vukom, morda celo noseče - in ti vznikajo pred njo in rekonstruirajo neki pretekli čas. Drama tako vznika iz njenih neprebolenih spominov, z mrtvimi junaki z nejasnim ontološkim statusom. Matevčeva je segla bistveno dlje od dosedanjih literarnih obdelav uboja zakoncev Vuk, »mladoporočencev z ulice Rosetti«, pri Pahorju, Tomizzi, Partljiču, predvsem je podložila te mlade ljudi v dvajsetih z radoživostjo in jih podčrtala z zaposlenimi vrstniki v hiši; v prvem delu jih vidimo pri drobnih zafrkancijah, pri nedolžnem zbadanju, obscenem namigovanju, potem to prekine Daničina zaljubljenost in seksualna inteligenca, ki je nezaustavljiva, ter je dejstvo, da je Stanko v zaporu, prav nič ne zavira, v tretjem delu pa zakonca trdo pristaneta v zakonu, on ravno iz zapora, ambiciozen, strog, ona malce zdolgočasena, on veren in ona frfrasta pa z levičarsko provenienco, zaradi katere so razprtije tudi v svaštvu. Skozi te tri faze se nam udeleženci drame pokažejo kot bistveno bolj človeški, manj politično enodimenzionalni, to so ljudje, ki se grejo politiko in gverilo in upor po sili razmer, ob prepirih, spolnih radostih in zakonskih težavah. Predvsem pa je pomenljiv končni obrat, ko mora gospa - in morda vsi njeni vrstniki, zares zaljubljeni v smrt - umreti, da se lahko spravi; ni več pomembno, kateri paravojaški enoti so pripadali morilci zakoncev Vuk, pomembnejša kot spolitizirane špekulacije o njihovi nazorski opciji je enost, sloga med Slovenci v Trstu, sicer se lahko od slovenstva kar poslovimo. Močan spraven poudarek zašpili tudi sicer živahno in zelo polteno igro o medvojnem dogajanju in umoru, ki je sprožil špekulacije in delitve.
Režiser in scenograf Samo M. Strelec postavlja igro živahno, na dovolj abstraktnem odru, na katerem dominira gospa Tomažič, Miranda Caharija jo odigra z nobleso in navzven utišano, pa vendar z močno prezenco in dostojanstvom, hkrati pa se mladi junaki skoraj porodijo skozi kopreno (spomina?). Njihova zgodba je spremljana z glasbo in projekcijo zgodovinskega filmskega gradiva, teče od fašistične himne, slovenskih narodnih in upornih do žalostink za Trstom, razklanim, kakršen je; oder Male dvorane, ki je s to predstavo doživela krst, čeprav smo v nedokončani že gledali Maraton, je Strelec zamejil in še zožal z poševnima odsevnima stenama in starinskim pohištvom v ozadju, tam je tudi oblačilnica za igralce, med časi drsimo sproti, kakor veje spomin. Mlada igralska ekipa je bila nenavadno razigrana in uigrana, vsak od njih je naredil kakšen obrat vstran od tistega, kar smo videli doslej, Dani Nikle Petruške Panizon je bila prav strastna in razigrana gospodična, tudi malo obupana in razvajena, Stanko Romea Grebenška je bil strog, pedanten in malce vzvišen, superioren nad preostalim svetom, Primož Forte je odigral Pinka, idealista in zasanjanca, pa tudi južnjaško obarvanega vrtnarja Angela, simpatično okorno in prizemljeno kreaturo, Lara Komar pa rahlo trapasto in sramežljivo služkinjo Rino, ki rada zapoje. Razen malo ohlapnega tempa v prvem delu je uprizoritev zadostila obema ciljema, estetsko in igralsko je prebojna, hkrati pa je dobro zadela tudi svojo spravno tarčo.
