Tiskane izdaje
Izkušnje z Bližnjega vzhoda in dela v bolnišnici pomagala pri ''načrtovanju'' umorov Izjemni um zločinca proti malim sivim celicam Hercula Poirota. Teza o morilcu v vsakem od nas.
Vsako leto v času počitnic in dopustov se kot stalnica priljubljenega poletnega branja pojavi ime Agathe Christie. Kraljica detektivskega romana, kot ji pravijo, je tudi sama živela slikovito življenje. Prav tako je veličastna bilanca njene pisateljske ustvarjalnosti: približno 80 romanov, 100 krajših zgodb, 12 gledaliških iger, od katerih je kultna Mišolovka na enem od odrov londonskih teatrov vztrajala pol stoletja. Prodaja njenih del (dve milijardi izvodov do zdaj) se lahko primerja samo z Biblijo. Pred kratkim smo v slovenščini dobili prevoda še dveh njenih romanov, ki sta izšla kot poletne novosti pri Mladinski knjigi in Cankarjevi založbi. Z Nemo pričo (prevod Jolanda Blokar) in knjigo Po pogrebu (prevod: Nataša Muller) se med slovenske bralce vrača eden najbolj znanih detektivov na svetu Hercule Poirot.
Agatha Christie se je Američanu in Angležinji rodila 1890 v angleškem kopališkem kraju Toquay. Najbolj jo je zaznamovalo leto 1926, ko ji je umrla mati in ko je izvedela za moževo nezvestobo. Doživela je živčni zlom in v tem obdobju za deset dni skrivnostno izginila. Nov zagon sta njeno življenje in pisateljska kariera dobili štiri leta pozneje, ko se je poročila s štirinajst let mlajšim arheologom Maxom Mallowanom. V zvezi s svojim soprogom se je rada pošalila, da je arheolog najboljši mož za žensko, bolj ko se ona stara, večje je njegovo zanimanje zanjo.
Strupi in masten zaslužek
Z možem sta veliko potovala po Bližnjem vzhodu, kar je navdihnilo romana Umor v Mezopotamiji in Smrt na Nilu. Med drugo svetovno vojno je delala v bolnišnici in lekarni, kar je prispevalo k njenemu poznavanju strupov, to znanje pa je s pridom uporabila pri ''načrtovanju'' umorov v svojih romanih. Winston Churchill se je v zvezi s tem pošalil, da je po Lukreciji Borgia Agatha Christie s strupi poslala pod zemljo največ ljudi in pri tem še mastno zaslužila.
Ob ponovnih ponatisih in prevodih njenih romanov se še vedno zastavlja vprašanje, zakaj je avtorica tako popularna. Kako ji uspe navdušiti nove in nove generacije bralcev? Kaj pomeni, da je Hercule Poirot kot edini fiktivni junak po svoji smrti v romanu Zavesa dobil osmrtnico na prvi strani časopisa New York Times?
Struktura njenih romanov je namreč zelo podobna: navadno gre za umor premožnega in pogosto osovraženega človeka, Hercule Poirot (ali Miss Marple) pa mora med množico osumljencev - navadno imajo vsi (sorodniki ali kako drugače povezani z mrtvim) motiv za umor - najti storilca. Podobno je tudi z novima prevodoma, Nemo pričo in Po pogrebu.
Neusahljiv čar morilskih zgodb
Če poskusimo posplošiti, kaj je neusahljiv čar romanov Agathe Christe, bi lahko dejali, da je intrigantna že izhodiščna predpostavka, ki jo Hercule Poirot tudi eksplicitno izreče, namreč, da je vsakdo sposoben umora. Tudi Christiejeva ni skrivala svojih morilskih vzgibov: ''Umore si izmišljujem med pomivanjem posode. To opravilo naravnost sovražim, in kadar moram posodo vendarle pomiti, me popade taka jeza, da bi najrajši koga ubila!'' Prav na podlagi premise, da smo vsi sposobni moriti, se detektiv pri Christiejevi vsakokrat loti preiskovanja zločina. V drugi vrsti je pisateljica izvrstna opazovalka in opisovalka človekove psihe, tako da se vedno srečamo s celo paleto prepričljivih (tudi tragičnih) likov.
Umori so v njenih romanih vedno utemeljeni na motivih, kot so maščevanje, koristoljubje, ljubosumje itd. Zločin torej ni nikoli posledica blaznosti ali duševne bolezni storilca, pač pa, nasprotno, plod njegove hladne inteligence ali izjemnih umskih sposobnosti.
V delih Agathe Christie se torej vedno soočata dva vrhunska uma, storilčev in detektivov (oziroma zloglasne Poirotove male sive celice). Detektiv se navadno sooči s sliko zločina, ki jo je storilec skonstruiral tako, da je prikril svoje sledi. Najmanjši detajli s kraja zločina in še tako nepomembne pripombe prič in osumljencev detektiva pripeljejo do razrešitve uganke umora. Poirotovi dedukciji iz minimalnih sledi bralec težko sledi in mora čakati do konca, ko genialni detektiv pred zbranim občestvom osumljencev iz vseh drobnih ključev rekonstruira zločin in zanj tudi najde krivca.
Eden od razlogov, zakaj njenih mojstrsko napisanih del ne uvrščamo med t. i. resno literaturo, je predvsem ta, da teza o zločincu v vsakem od nas na koncu ne prinese nobenih konsekvenc za junake in občestvo osumljencev v romanu. Ko je storilec odstranjen, se znova vzpostavi idilična skupnost, umazane skrivnosti in morilski motivi, ki jih ima vsak v njej, so pozabljeni.
K temu je treba dodati, da nekatera dela Agathe Christie, kot je, denimo, Žalostna cipresa, vsaj v določenih pasusih dosegajo vrhunsko literaturo. Podobno tudi roman Zavesa, v katerem umor zagreši sam detektiv Poirot. Tu Christiejeva prekrši pravila detektivke in s tem preseže okvire tega žanra. Teza o morilcu v vsakem od nas pa s tem dobi nov, pomenljiv poudarek.
Iz tiskane izdaje Dela.
