Zgodbe, bolj blede kakor krvave

Berlin - Včerajšnji dan je bil puščoben, ne samo zaradi vremena. Najprej smo gledali film, ki produkcijsko pripada Romuniji, Madžarski in Veliki Britaniji. V prvih dveh deželah je bil posnet (govor je madžarščina), iz tretje pa prihaja režiser Peter Strickland. Katalin Varga je njegov prvi celovečerec. Njegov je tudi scenarij. Ni jasno, kako je prišel ta Anglež do arhaične zgodbe o posilstvu in silnem maščevanju ženske in matere enajstletnega fanta, ki je sad posilstva. Z vprego potujeta, ona in otrok, nekje ob vznožju Karpatov, po vaseh, ki so videti kot zamrznjene podobe iz 19. stoletja, ona občasno z mobilnega telefona pokliče svojega moža, dokler ne najde obeh svojih posiljevalcev in se jima maščuje (enega ubije, pri drugem povzroči, da se mu obesi žena). Nesmiselno, nelogično, nemogoče, bizarno - in vendar v tekmovalnem programu!

Drugi film je v profesionalnem pogledu sicer soliden prispevek k variacijam na družinske teme, tudi formalno suveren izdelek ameriškega avtorja, petdesetletnega Michella Lichensteina (doslej je delal samo za televizijo), toda v njem ni nič takega, kar bi opravičevalo uvrstitev v glavni program. Happy Tears (Solze sreče) je film o dementnem očetu, ki ohranja in celo potencira svojo frikovsko naravo in ob katerem se znova srečata dve popolnoma različni hčerki (eno igra Demi Moore, drugo Parker Posey), kar je razlog za inteligentne komične zaplete in nekaj modrosti o življenju. In to je vse.

Ob takšnem pomanjkanju dobrih filmov dobijo svoje mesto in pozornost pač povprečni. Na primer film mlade nemške režiserke Maren Ade (rojena 1976), ki ji je Alle Anderen (Vsi drugi) drugi celovečerec. To je film o mladem nemškem paru, ki preživlja počitnice na Sardiniji. Ali sta za skupaj ali nista - to je vprašanje. Zgodba se razvija iz drobnih konfliktov v dramo. Gledalcem je kmalu jasno, da gre za par brez prihodnosti, predvsem zaradi njegovega egoizma, njima pa ne in režiserki očitno tudi ne, saj ne ve, kako naj zgodbo konča; ko se Gitti in Chris že razideta, se čudežno znova sestavita.

Razumljivo je, da dobijo ob tako bledih zgodbah toliko več pozornosti krvave. Takšno, dobesedno, prinaša film, ki ga ni posnel nihče drug kot igralka in zmeraj bolj tudi režiserka Julie Delpy, film pa je bil prikazan v drugem najpomembnejšem programu Panorama. Kdor je videl njen prvenec Dva dni v Parizu iz leta 2007, zabavno-sentimentalno štorijo, ki gradi na kulturnih motnjah med Evropo in ZDA, lahko resnično samo strmi. The Countess (Grofica) je namreč po žanru grozljivka, po duhu pa ekstremna meditacija o absolutni ljubezni, prvovrsten romantični material. Pri tem si je avtorica pomagala z zgodbo o madžarski grofici Erzebet Bathory iz 17. stoletja, ki naj bi se zato, da bi ohranila lepoto in mladost, kopala v krvi večstoterih devic. Julie Delpy je napisala scenarij, režirala, igra glavno vlogo, skomponirala je tudi glasbo. In zakaj vsa ta strašna ponudba? Da boste spoznali tudi temno stran moje duše, je rekla pred projekcijo.

Iz četrtkove tiskane izdaje Dela