Tiskane izdaje
Festival Radovljica 2009
ansambel London Baroque
Emma Kirkby, sopran
Radovljiška graščina
8. 8. 2009
Kolikor je Festival Radovljica 2009 ob odprtju stavil na vokalnoumetniško znamko (dame) Emme Kirkby, bi težko zapisal, da je naredil poseben dogodek; slišano me bolj napeljuje k mislim o sicer naravnih zakonih pevske minljivosti. To, kar je Kirkbyjeva od nekdaj, je bila tudi še v Radovljici, obenem pa že skrita sama za sabo.
Z enim »svojih« ansamblov, London Baroque v triosonatni postavitvi z violinama (Ingrid Seifert, Richard Gwilt) in continuom (Charles Medlam, gamba, Steven Devine, čembalo), je pela Purcella in Händla, zvesta svojemu pristopu, vkomponiranosti petja v instrumentalno pletivo. V bolj intimistični, skoraj non-rappresentativo naravi prvega avtorja, tj. v izboru pesmi in v odlomkih iz semiopere Vilinska kraljica, pevka iz naslonitve na svoj nepenetrantni habitus še iztrži toplo gibki in pristni izraz, ki ga nadgrajuje z nezamenljivo teatralno ekonomiko, sicer na videz otroško spontano in domačno.
A neugodna znamenja so bila že v prvem delu večera nespregledljiva, indikativna: kar naj bi bila kirkbyjevska proporcioniranost, prehaja v decentriranost in posledično pasivo tkiva, v ugašanje intonacije, zlasti v razgibanih in krasečih položajih, v nepredvideno barvno ostrenje; se skratka večkrat sliši kot tonus v razpuščanju. Logično je bila tako Kirkbyjeva sugestivna predvsem v počasni, na spianatu temelječi dvojici spevov iz Vilinske kraljice (Tožba; Glej, še sama noč), s svojo dematerializirano, a ne votlo prisotnostjo.
Z interpretacijo Händlove zgodnje kantate (male italijanske solodrame) Tu fedel? pa se ne ukvarjajmo preveč: razpuščanje (vztrajna sesedenost, zabrisovanje duktusa in fioriture itn.) je delovalo kar kot avtomatizem, ki je trakuljasto nanizal točke, ne meneč se za razlikovalno oblikovanje, že samo na relaciji recitativ-arija.
Prav tako na kratko zapišimo, da London Baroque muzicira v okvirih znalskega historičnega prebiranja. Omenimo samo imitativno koncertiranje (zastopano v dobršnem delu programa) - violini, ki ga vztrajno razvidno »predstavljata« kot idejo, nikakor pa ne oživita iz svoje vzajemnosti. Največ ansambelskega dinamizma in iskrive izoblikovanosti je prejela Purcellova sonata.
Kar pa se torej Emme Kirkby tiče: očitno je prišel čas za misel, da diskografija pač ostaja. Za zmeraj.
Iz sredine tiskane izdaje Dela
