Tiskane izdaje
Cannes – Vrsta pred dvorano je bila neskončna. Množica, ki je pritiskala proti vhodu, je bila bolj kot ne podobna oni, ki vstopa na stadion. Padlo je nekaj nespodobnih besed in nekaj komolcev se je dvignilo v višino rame. Zvezda popoldneva ni bil kakšen slaven režiser, kakšen igralec ali igralka. Nič takega. A film je imel zelo jasen naslov: Zidane – portret 21. stoletja.
Francoz Phillipe Parreno in Britanec Douglas Gordon, režiserja tega dokumentarnega domisleka, svojih del sicer ne predstavljata na filmskih festivalih, temveč v galerijah sodobne umetnosti. No, tudi stadion je lahko galerija. Neke vrste. Le perspektiva je obrnjena: 17 kamer, tako 35-mm staromodnih kot HD, na tekmi španske lige z madridskim Realom 90 minut zasleduje enega najpopularnejših nogometašev vseh časov, Francoza Zinedina Zidana. Enega stadionskih bogov in ikone popularne kulture, ki teče za žogo.
Včasih je v velikem planu, včasih iz perspektive gledalcev. Le malokdaj se kamera osredotoči na tekmo, na dogajanje. Ko ga pet minut pred koncem izključijo, gledamo Zidana, ko hodi, ko steče, ko prepoten obstane in deluje izgubljeno. Režiserjev očitno ni zanimal "intimni" Zidane, ampak bolj ideja posneti dokumentarec v realnem "nogometnem" času in ga naknadno opremiti z zvokom – ta sega vse od popolne tišine, prek utripajočega dihanja do stadionskega trušča. In to je to. Za Zidanove ljubitelje in nogometne navijače bržkone obvezno čtivo, za druge pa le mala kurioziteta iz letošnjega uradnega programa.
Cannes je globoko čez polovico in če se v dneh do sobote, ko je na sporedu še zadnji tekmovalni film, ne bo zgodilo kaj res presežnega, bo imela žirija kar težko nalogo.
Nadaljevanje preberite v današnjem Delu
