Zimzelena brezmejnost Audrey Hepburn

Audrey Hepburn bi četrtega maja praznovala osemdeseti rojstni dan. Čeprav je že šestnajst let ni med nami, si je s številnimi vlogami priigrala večno nesmrtnost. Skoraj vsak pripadnik moškega spola ima svoj seznam najljubših igralk, za Gregorja Šketa je to zagotovo Audrey. V večini primerov najboljša pomeni najlepša. Kriteriji so različni. Nekateri prisegajo na blondinke. Nekateri merijo bujnost oprsja in odprtost dekolteja. Tisti bolj intelektualno usmerjeni v ospredje postavljajo igralski talent. No, ko pride na vrsto eleganca, ni več nobenega dvoma. Audrey Hepburn je njeno poosebljenje. Brez težav zmaga tudi v konkurecah miline, nežnosti, Bambijevih oči ...Njena zimzelenost je brezmejna.

Steklena piramida pred pariškim Louvrom šteje že dvajset let. Danes je bolj ko ne všeč vsem, zato pa je bila 30. marca 1989, ko so jo slavnostno odprli, mnogim v spotiko. Je eden najprepoznavnejših simbolov mesta luči, ob Miloški Veneri in Moni Lizi pa tudi najbolj zaželena in zanimiva znamenitost muzeja, piše Mimi Podkrižnik. Slednje niti ne čudi, kajti da bi prišli do umetnin, ki se v njem ponujajo na ogled, je treba prav skozi stekleno-kovinsko konstrukcijo. Zanimivo je, da se, odkar stoji, delež obiskovalcev muzeja vsako leto strmo povečuje: pred letom 1989 jih je bilo 3,5 milijona, lani že osem. Tako je zdaj tudi obiskovalcev Louvra že toliko, da bo treba piramido, ki se kot nekakšen diamant dviga več kot dvajset metrov visoko, razbremeniti ter modernizirati osrednji del pod njo - okrog 125.000 kvadratnih metrov veliko podzemno površino.

Eden od največjih spomladanskih dogodkov na področju oblikovanja je vsakoletni mednarodni sejem pohištva, ki ga ta teden gosti prestolnica stila - Milano. Letošnji Salone Internazionale del Mobile je oseminštirideseti po vrsti skupaj z bienalnim sejmom luči Euroluce. Na sejmu se bo letos predstavila tudi ambiciozna slovenska oblikovalka Nika Zupanc, ki je za Gorenje oblikovala mini kuhalnik Mrs. Dalloway. V okviru milanskega mozaika predstavljamo novosti nekaterih uglednih proizvajalcev pohištva in luči, kot so Normann Copenhagen, Magis, Zanotta, Cappellini, Driade, Fritz Hansen, Foscarini, Kartell in drugi.

Pravemu moškemu ni nič pretežko, preveliko ali preneumno, pravi Andrej Krbavčič, ki si je tokrat zopet nadel motoristično čelado. »Imam motorno kolo, reče se mu tiger in ima 10.000 ccm. Koliko valjev, konjev in podobne navlake ima, ne vem, sem še premajhen. Vsekakor je tiger velik in kakšno noč se mi zdi črne, spet drugič rdeče ali zelene barve in ni nič počečkan, kot so današnji. Peljem se čez sanjsko, črno ozadje, lebdeč približno četrt metra nad belim cestiščem, in ne prehitim nikogar, ker ni nikjer nikogar. Posvečam se lahko sopotnici, zaradi katere pravzaprav sanjam vse skupaj.«

Reklamni plakat se je v nekaj več kot sto letih izkazal kot vitalna umetniška oblika, ki je od začetka pritegovala najbolj imenitne slikarje. Na vrhu tega seznama sta bila vsekakor francoski slikar Toulouse-Lautrec in češki umetnik Alfons Mucha. Danes poster ni več platno velikih slikarjev, z razvojem tehnologije jih je skoraj povsem nadomestila fotografija. Novega je marsikaj, vendar je osnovni namen reklamnih posterjev ostal enak - dolžni so pritegniti našo pozornost. Kako se je vse skupaj začelo? V zgodovino posterjev je pogledala Smilja Štravs, ki predstavlja delo Hansa Neumanna, avstrijskega pionirja oglaševanja, ki je vplival tudi na slovenske grafične mojstre.