Žirovsko skozi stoletja

Štiriindvajsetega februarja 1500 se je rodil poznejši sveti rimski cesar Karel V., ki se je z Bogom pogovarjal po špansko, ženskami po italijansko, moškimi po francosko in s konjem po nemško. Istega leta so Žirovci prvič dobili svoje priimke in imena: imeli so jih verjetno že prej, a tistega leta so bili prvič zapisani. Konec lanskega leta pa je Žirovsko dobilo še za domoznanstvo neprecenljivo Knjigo hiš na Žirovskem, ki sta jo napisala Petra Leben Seljak in dr. Alojz Demšar, izšla pa je v Knjižnici Žirovskega občasnika ob njegovi tridesetletnici izhajanja in štiridesetletnici tamkajšnjega muzejskega društva.

Leta 1500 so bili v loški urbar prvič vpisani priimki hišnih gospodarjev na Žirovskem, ki je takrat obsegalo precej večje ozemlje, kot je današnja občina Žiri. Ko se je pred leti biologinja Patra Leben Seljak priselila v Žiri, se je lotila arhivov, nato se ji je pridružil dr. Alojz Demšar, redni prof. za anorgansko kemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, ki se je zakopal še v druge vire – vse do neba, saj sta s Primožem Kosmačem iz letala posnela današnjo podobo hiš in naselij, prvič upodobljenih na jožefinskem vojaškem zemljevidu in mapah fraciscejskega katastra. S pomočjo še drugih zgodovinskih virov (Statusi animarum – stanje duš oz. popisi družin – cerkva, zgodovinski zemljiški katastri, zemljiške in matične knjige in seveda pisni viri, zlasti dela zgodovinarja Pavleta Blaznika …) sta se raziskovalca po besedah urednika Mihe Nagliča odpravila na pot izpred pol stoletja in uspela podatke povezati v sledljivo celoto, kar malo zgodovinsko transverzalo hiš, ki še obstajajo ali so danes opuščene; to potovanje skozi prostor in čas vodi skozi šest stoletij in štirideset naselji predjožefinske župnije Žiri.

Na začetku knjige je zgodovinski pregled, ki umešča Žirovsko v čas do freisinške dobe (prvič se pisno omenja leta 1291) in po tem, ko je cesar Oton II. leta 973 Škofjo Loko z okolico (Sorško polje, Selško dolino in vzhodni del Poljanske doline, pozneje pa še Poljansko dolino in Žirovsko kotlino) podelil freisinški škofiji, ki je do takrat redko naseljeno ozemlje s slovenskimi hubami (v fevdalizmu posestvo s 15 do 20 hektari) več valovih sistematično kolonizirala. Kolonizacija je bila v veliki meri končana do leta 1291, ko je v urbarju loškega gospostva v žirovskem gospostvu že vpisanih 17 vasi, v katerih je bilo 74 hub. Število vasi in hub se je z leti povečevalo, še posebej po letu 1500, po t. i. drugi, rovtarski kolonizaciji, ko so nastale tudi številne kajže.

Zgodovinski uvod se konča z dogajanjem v 19. stoletju, zlasti po letu 1803, ko je po dolgotrajnejšem nezavidljivem gospodarskem položaju loško gospostvo postalo državna last.

Skupaj je raziskanih več kot devetsto hiš, od tega jih je nekaj nad sto dvajset iz prvega leta popisa. Za vsako hišo so navedene vse hišne številke, ki so jih nosile v zgodovini; te so navedene tudi pri seznamu 540 priimkov. Avtorja sta ugotovila tudi prebivališče številnih županov, pri katerih hišah so bile krčme in obrtniki, pa kje so stali mlini in žage. Vse skupaj sta bogato ilustrirala s fotografijami, pomembnimi za poznavanje oblačilnega videza ali ljudske arhitekture; nekatere fotografije so tudi primerjalne z večdesetletno razliko v njihovem nastanku.
Knjiga hiš na Žirovskem je unikatna v našem domoznanstvu in lahko rabi kot vzorec tovrstnim delom.