Tiskane izdaje
Nacionalizem je zame surova beseda, ne razkriva prijetnih čustev: vsaj v slovenščini jo čutim tako, posebno v današnjem domačem kontekstu mi zveni grobo. Razumem jo kot zaplankanost, neumno vztrajanje v svojih malih svetovih, kot primitivno vzvišenost nad vsem, kar ni v skladu s prastarimi vaškimi predstavami, kako se vrti ta svet. Seveda je večina ljudi, ki jih poznam, daleč stran od tako slepe in neradovedne mentalitete, ali vsaj poskuša biti. In k sreči: beseda ne prosperira.
V Franciji mi beseda zveni prav tako odbijajoče, prva asociacija sta hči in oče Le Pen, izraz dojemam kot vabilo k zapiranju in popreproščenemu strašenju pred tujim in pred drugačnimi: zato ker prihajajo iz »nepravih« koncev Evrope, sploh z »napačne« celine in še s ponesrečenim bogom. Dojemam jo kot bojazen, da bi lahko padli stari francoski piedestali ... In vendar poznam nemalo ljudi, v resnici samo takšne imigrante, prav tako iz naših koncev, ki jim je v Franciji uspelo, še več: tam so dosegli vse, kar bi lahko. Tudi pogled na nekatere prve stole govori, da je mogoče uspešno razbijati steklene stolpe. Sedanji premier Manuel Valls, denimo, je po rodu iz Barcelone, iz Katalonije, iz Španije.
Prav tam sem te dni, v času torej, ko se tako ali drugače pišeta katalonska in španska zgodovina. Besedo nacionalizem, ki med Katalonci že zdavnaj ne vzbuja posmeha, češ da je samo povabilo v utopijo, in prav tako sramu ne ali grobosti, poskušam začutiti skozi razpoloženje na ulicah. Zato prisluškujem jezikom, ki brbotajo vsevprek: Katalonci so praviloma dvojezični, mnogi so tudi trojezični ... Zaznavam jo skozi pogovore z ljudmi na strani osamosvojitvenega gibanja in prav tako na nasprotnem bregu, skozi medije, literaturo. Pisatelj Matthew Tree − Britanec, ki že skoraj trideset let živi v Barceloni in piše tako v angleščini kakor v katalonščini − odpre nov pogled na izraz nacionalizem: pri Kataloncih mu je všeč prav to, »da identitete ne dojemajo skozi etnične elemente.
In to je prvi korak na poti k odpravljanju rasizma in k asimiliranju ljudi, ki prihajajo od drugod.« (Iz knjige What Catalans Want Tonija Strublla). Kako bi jo tudi dojemali skozi etničnost, ko pa je Katalonija prostor množične imigracije, pretekle in sodobne, ne le z vseh koncev Španije, ampak tudi sveta. Samo v zadnjih dvajsetih letih se je prebivalstvo povečalo za milijon in pol. Pisatelj, ki od nekdaj čuti, da »živi v Kataloniji, in ne tudi v Španiji«, še pravi, da imajo »Katalonci vse: svojo zgodovino, socialno strukturo, ekonomski sistem, kulturno preteklost in jezik. Potrebujejo le še državo.«
Seveda je jasno, da v Madridu drugače razumejo nacionalizem, tudi katalonskega ne dojemajo enako, kot ga v Barceloni. Kakor uporabljamo to besedo po svoje in z različnimi odtenki v vseh okoljih in razmerjih.
