Tiskane izdaje
Od novinarja do pisatelja
Pisatelj, ki ima dvojno državljanstvo, perujsko in špansko, se je rodil leta 1936 v podeželskem mestu Arequipa. Otroštva ni imel prav srečnega, očeta je spoznal šele kot desetletnik, štiri leta pozneje pa je bil poslan v vojaško šolo. Kmalu se je začel ukvarjati z novinarstvom in se kaliti kot pisec, s čimer se je začel uvajati v literaturo. Študiral je na perujski univerzi San Marcos in na Complutenseju v Madridu, kjer je leta 1971 doktoriral iz književnosti s tezo García Márquez: historia de un deicidio . Pozornost je vzbudil že s svojo prvo knjigo Mesto in ščeneta leta 1962, v kateri govori o svojem življenju v vojaški šoli, ter zatem z Zeleno hišo , kjer je zaznati evropski vpliv, še posebej Williama Faulknerja. Svet pa je osvojil z romanom Pogovor v katedrali (1969). Velik del opusa Vargasa Llose je pod vplivom njegovega doživljanja perujske družbe in osebnih izkušenj, vendar je s svojo ustvarjalno domišljijo tudi prestopal meje lastnega doživljanja. S časom je razširil krog tem in se ukvarjal tudi s problemi drugih delov sveta.
Latinskoameričan, ki misli evropsko
Velik preobrat v njegovi karieri je bila sprememba sloga in približevanje literarni moderni in postmoderni. Prvi njegovi romani so se dogajali v Latinski Ameriki, pozneje tudi drugod. Vseeno samo štirje od njegovih številnih romanov niso povezani z njegovo domovino, Perujem, med drugim novejši La Fiesta del chivo (Kozlovo slavje) , El Paraiso en la otra esquina (Raj je drugje) in v slovenščino prevedene Vragolije porednega dekleta . Zanj pogosto rečejo, da je južnoameriški avtor, ki misli evropsko. Vendar sam vztraja, da je Latinskoameričan, ki pa se v Evropi počuti kot doma. Polovico svojega odraslega življenja je namreč preživel v Evropi in Severni Ameriki. Že leta 1959 se je za nekaj časa preselil v Pariz, kjer je delal kot novinar agencije France Presse.
Razočaran nad Castrom
Vargas Lllosa zase pravi, da je liberalec, drugi ga označujejo za zmernega desničarja. Opozarja, da je demokracija ogrožena v vsej Latinski Ameriki, levim populističnim vodjem držav, kot je venezuelski predsednik Hugo Chavez, pa očita, da želijo uveljaviti komunizem, kakršen je na Kubi. Leta 1990 je kandidiral za predsednika na strani desnosredinske koalicije Frente Democrático, a ni bil izvoljen. Tri leta po porazu na volitvah je Vargas Llosa vzel špansko državljanstvo in se preselil v Madrid, kjer še vedno živi.
Politična angažiranost je za latinskoameriške pisatelje bolj ko ne običajna, zelo značilna je tudi za Llosovega nekdanjega prijatelja Gabriela Garcío Márqueza. Ni natančno znano, zakaj sta se razšla, gotovo pa sta na to le delno vplivali tudi njuni politični usmeritvi. Sprva sta bila oba levičarja, Llosa pa je čez čas kubanska politika razočarala, medtem ko Márquez še danes prijateljuje s Castrom. V ozadju spora med prijateljema naj bi bila ženska, a okrog tega se še po več kot treh desetletjih vrstijo ugibanja, medtem ko je znano dejstvo, ki je leta 1976 obkrožilo svet: Llosa je s pestjo treščil Márquez v obraz.
Glede sloga Lllosa nikoli ni bil tipični predstavnik južnoameriškega magičnega realizma, čeprav je pisal še kako realistično in magično. Njegove zgodbe so umeščene v resnično življenje in ker jih vpenja v svojo neskončno domišljijo ter pove s slogovno dovršenostjo, niso poslastica le za literarne kritike, ampak tudi za širše bralstvo. Za svoje delo je dobil več nagrad, med drugim leta 1986 eno od najuglednejših za špansko govorno področje, nagrado za književnost asturijskega princa in leta 2002 nagrado Nabokov ameriškega centra PEN. Je pisec z velikim mednarodnim vplivom, svetovno slavo in naklonjenostjo literarnih kritikov, kar je redka in odlična kombinacija. Tako je mogoče reči, da je šla Nobelova nagrada v prave roke.
V slovenščino so prevedeni njegovi romani Mesto in ščeneta, Zelena hiša, Pogovor v Katedrali, Kdo je ubil Palomina Molera, Hvalnica mačehi, Pripovedovalec in Vragolije porednega dekleta.
Miro Bajt o svoji prevajalski izkušnji
Prevajalec Miro Bajt že vrsto let spremlja Llosa; doslej je v slovenski jezik prenesel njegova romana Pripovedovalec (2003) in Hvalnica mačehi (1994), priredil pa je tudi radijsko igro Mikavne oči, odvratne slike. Bajt ni presenečen, da so tokrat ravno njemu podelili Nobelovo nagrado: "V literarnih delih pogosto stopa na stran izkoriščanim skupnostim, naj si bodo Indijanci v Južni Ameriki ali plemena v Afriki". Poleg tega je očitno iznašel matrico, kako na svojo stran pritegniti bralca. "Uredniki naših založb pa se nekako niso pustili prepričati, več predlogov za prevode njegovih romanov so zavrnili z ugovorom, da je preveč populističen. Vendar mislim, da ni prav nič narobe, če se ga lepo bere." Potem ko se je zasidral med bralci, si je Llosa zdaj utrl še pot do članov švedske akademije. Bajt je prepričan, da ne le zato, ker bi ga hitro prebrali, temveč ker je nabor tem, ki jih obravnava, raznolik, poleg tega se ne ustavlja le v nam znani sodobnosti, ampak poseže vse do antike. "Tudi njegove zgodbe so vznemirljive, posebne, vanje vpleta tako mitologijo, kakor dogodke iz vsakodnevnega življenja, včasih je celo nekoliko čudaški, no, recimo, da pripovedi o ljubezni med mačeho in pastorkom niso vedno sprejete brez predsodkov". V posebnih prevajalskih zadregah se je Bajt, ko je vzpostavljal literarno razmerje z Lloso, znašel redko; nekaj trdih orehov je moral pregrizniti le, ko je slovenil avtorjeve neologizme, "toda prevajalci smo tu zato, da jih stremo, ko se enkrat prilagodiš pripovedovalcu, komunikacija gladko steče".
***
Tasurinčija je neki objestni kamagirini, zakrinkan v oso, pičil v vršiček penisa, medtem ko je uriniral. Sam je prav zdaj na poti. Kako? Tega ne vem. Vendar hodi, slišal sem o njem. Niso ga ubili. Lahko bi bil ob oči in glavo, lahko bi mu ušla ven duša zaradi tega, kar je bil storil
tam med Jaminahvi. Nič se mu ni zgodilo, se zdi. Dobro se počuti na poti, zadovoljen. Brez jeze in smejoč se, prejkone. "Ni razloga za tolikšno vznemirjenje," govori. Vtem ko sem hodil proti reki Mishahui, da ga obiščem, sem razmišljal: Ne bom ga srečal. Če je res, da je
storil to, bo moral pobegniti daleč stran, kjer ga Jaminahvi ne bodo našli. Ali pa ga bodo pokončali, bržkone, njega in njegove sorodnike. Vendar je bil tukaj in prav tako njegova družina in ženska, ki si jo je ugrabil.
(odlomek iz romana Pripovedovalec)
