Zločin, ki tli za idealnimi fasadami

TV-serija Majhne laži kaže, da je na filmskem in televizijskem platnu prostor tudi za ženske po štiridesetem letu.

Objavljeno
02. marec 2017 12.37
Jela Krečič
Jela Krečič
Majhne laži (Big Little Lies), ­televizijski projekt velikih ­zvezdnic: Reese Witherspoon,­ ­Nicole Kidman, Shailene Wo­odley in Laure Dern, je že ob napovedi HBO zbujal veliko zanimanja. TV-serija, ki so jo prejšnji ponedeljek predvajali premierno, sodeč po prvi epizodi ne bo izneverila pričakovanj.

Nastala je po istoimenski knjižni uspešnici Big Little Lies Liane Moriarty, za televizijo jo je priredil prekaljeni scenaristični maček David E. Kelley, avtor uspešnih in zabavnih nadaljevank Praksa, Ally McBeal, Boston Legal itd., režiral pa Jean-Marc Vallée, znan predvsem po filmu Klub zdravja Dallas.

Majhne laži se začnejo s truplom. O tem, kdo ali zakaj je bil umorjen, v prvem delu ne izvemo veliko. Jasno postane le, da je nekdo umrl na zabavi v eni od razkošnih hiš v urejenem mestecu Monterey v Kaliforniji. Iz pričevanj stranskih junakov policistom počasi razbiramo zgodbo, ki naj bi pripeljala do zločina.

Ženski cvet višjega srednjega razreda

Ta vključuje štiri ženske, njihove može in otroke. Na prvi šolski dan Madeline (Reese Witherspoon) spozna Jane Chapman (Shailene Woodley), mlado samohranilko, ki se je pravkar preselila v mestece, da bi njen sin Ziggy dobil izobrazbo »privatne šole za ceno javne«. V središču je torej ženski cvet srednjega ali višjega srednjega razreda, katerega ključna preokupacija je – tako se zdi – to, katero obleko obleči na tako pomemben dan ­njihovih otrok.

Toda za banalnostjo in dolgčasom dobro situiranih žensk se skrivajo bolj mračne zgodbe, ki jih dramatičen dogodek tega dne počasi izvabi na plan. Hči ­Renate Klein (Laura Dern) – edine od mam, ki ima tudi uspešno ­kariero – ­namreč obtoži Ziggyja, da jo je ­udaril, deček pa to zanika. Medtem ko ­Renata zahteva pravico za svojo hčer, se Madeline postavi na stran svoje nove prijateljice in njenega sina, kar vnese razdor v majhno skupnost kolegic in prijateljic.

Režiser nas v prvem delu z ­inteligentno režijo, ki pokaže gledalcu marsikaj, a ne vsega, in prizore policijske preiskave spretno meša s prizori življenja štirih ­junakinj, seznani z nekaterimi ­podrobnostmi, ki jih uspešne ženske in matere skrivajo za popolnimi fasadami svojih hiš in svoje javne podobe. Najbolj zanimiv lik je prav ­Madeline, ki je med bolj aktivnimi, morda celo vsiljivimi in zgovornimi v mali skupnosti. Njen problem je, da ne najde skupnega jezika s starejšo hčerjo, najstnico iz prvega zakona, ki se veliko bolje razume z mačeho Bonnie kot z njo.

Eksistencialne stiske mater

Njena mlajša hči, ki je pravkar začela hoditi v šolo, pa tudi že kaže znake odtujitve: na prvi šolski dan pogumno in samostojno zakoraka k novim šolskim tovarišem, ne da bi se ozrla nazaj k materi. Madeline, ki je posvetila življenje otrokom, se znajde v eksistencialni stiski, saj je materinstvo tako rekoč edino, kar osmišlja njeno življenje. Igralka Reese Witherspoon, ki je serijo delno producirala, se izkaže s pretanjeno igro. Junakinja bi namreč lahko s svojim vpletanjem v zadeve, ki se je ne tičejo, hitro izgubila gledalčeve simpatije, a Reese Witherspoon nakaže vso njeno tragičnost, ki izhaja predvsem iz tega, da poskuša delati dobro.

Ženska, pri kateri je javna podobo najmanj skladna z njeno intimo, je Celeste (Nicole Kidman). Priče v policijski raziskavi umora ocenijo njeno razmerje z možem Perryjem (Alexander Skarsgård) kot »preveč idealno«. Za zakonski par po štiridesetem letu naj se ne bi spodobilo, da si javno izkazuje toliko ljubezni in privrženosti. Bežni prizor Perryjeve vzkipljivosti, ki dobi odmev na nekoliko mrkem izrazu Celestinega obraza, daje slutiti, da se tudi tu javna podoba ne sklada z resničnostjo.

Shailene Woodley, ki je zaslovela s filmsko franšizo Razcepljeni, tu spoznamo v resni vlogi najmlajše od glavnih akterk, ki po vsem (premoženju, statusu, vedenju) ne sodi v skupnost preostalih mater in žensk. Jane deluje odločno, a očitno je, da ima tudi ona za seboj bolj ali manj mračno preteklost.

Prvi del Majhnih laži se zdi obetaven predvsem zato, ker zna avtorska in režijska ekipa tako veliko iztržiti iz minimalnih dogodkov, dobrih dialogov, življenj (žensk). Vsi ti se zdijo na prvi pogled nepomembni, trivialni, celo nebistveni, a očitno je, da intimni detajli prinašajo neko splošno sporočilo – predvsem subtilno kritiko »idiličnih« malih okolij. TV-serija, ki se vsaj nekoliko spogleduje z Razočaranimi gospodinjami, po strukturi (umor, ki sproži potek zgodbe) pa na Prevaro, potrebuje zločin zato, da razgrne paleto ženskih usod, žensko psiho, ženski ­univerzum.

Eden od sklepov, ki jih ponuja ta nadaljevanka, je prav gotovo ta, da je očitno svet TV-serij tudi pribežališče za junakinje in igralke po štiridesetem letu, ki jim Hollywood ni najbolj naklonjen. Majhne laži kažejo, da so ženske srednjih let lahko dobra tema zgodbe, ki hkrati dozdevno odcvetelim zvezdnicam omogoča, da pokažejo svoj impresivni igralski razpon.