Tiskane izdaje
Nastala je po istoimenski knjižni uspešnici Big Little Lies Liane Moriarty, za televizijo jo je priredil prekaljeni scenaristični maček David E. Kelley, avtor uspešnih in zabavnih nadaljevank Praksa, Ally McBeal, Boston Legal itd., režiral pa Jean-Marc Vallée, znan predvsem po filmu Klub zdravja Dallas.
Majhne laži se začnejo s truplom. O tem, kdo ali zakaj je bil umorjen, v prvem delu ne izvemo veliko. Jasno postane le, da je nekdo umrl na zabavi v eni od razkošnih hiš v urejenem mestecu Monterey v Kaliforniji. Iz pričevanj stranskih junakov policistom počasi razbiramo zgodbo, ki naj bi pripeljala do zločina.
Ženski cvet višjega
Toda za banalnostjo in dolgčasom dobro situiranih žensk se skrivajo bolj mračne zgodbe, ki jih dramatičen dogodek tega dne počasi izvabi na plan. Hči Renate Klein (Laura Dern) – edine od mam, ki ima tudi uspešno kariero – namreč obtoži Ziggyja, da jo je udaril, deček pa to zanika. Medtem ko Renata zahteva pravico za svojo hčer, se Madeline postavi na stran svoje nove prijateljice in njenega sina, kar vnese razdor v majhno skupnost kolegic in prijateljic.
Režiser nas v prvem delu z inteligentno režijo, ki pokaže gledalcu marsikaj, a ne vsega, in prizore policijske preiskave spretno meša s prizori življenja štirih junakinj, seznani z nekaterimi podrobnostmi, ki jih uspešne ženske in matere skrivajo za popolnimi fasadami svojih hiš in svoje javne podobe. Najbolj zanimiv lik je prav Madeline, ki je med bolj aktivnimi, morda celo vsiljivimi in zgovornimi v mali skupnosti. Njen problem je, da ne najde skupnega jezika s starejšo hčerjo, najstnico iz prvega zakona, ki se veliko bolje razume z mačeho Bonnie kot z njo.
Eksistencialne stiske mater
Njena mlajša hči, ki je pravkar začela hoditi v šolo, pa tudi že kaže znake odtujitve: na prvi šolski dan pogumno in samostojno zakoraka k novim šolskim tovarišem, ne da bi se ozrla nazaj k materi. Madeline, ki je posvetila življenje otrokom, se znajde v eksistencialni stiski, saj je materinstvo tako rekoč edino, kar osmišlja njeno življenje. Igralka Reese Witherspoon, ki je serijo delno producirala, se izkaže s pretanjeno igro. Junakinja bi namreč lahko s svojim vpletanjem v zadeve, ki se je ne tičejo, hitro izgubila gledalčeve simpatije, a Reese Witherspoon nakaže vso njeno tragičnost, ki izhaja predvsem iz tega, da poskuša delati dobro.
Ženska, pri kateri je javna podobo najmanj skladna z njeno intimo, je Celeste (Nicole Kidman). Priče v policijski raziskavi umora ocenijo njeno razmerje z možem Perryjem (Alexander Skarsgård) kot »preveč idealno«. Za zakonski par po štiridesetem letu naj se ne bi spodobilo, da si javno izkazuje toliko ljubezni in privrženosti. Bežni prizor Perryjeve vzkipljivosti, ki dobi odmev na nekoliko mrkem izrazu Celestinega obraza, daje slutiti, da se tudi tu javna podoba ne sklada z resničnostjo.
Shailene Woodley, ki je zaslovela s filmsko franšizo Razcepljeni, tu spoznamo v resni vlogi najmlajše od glavnih akterk, ki po vsem (premoženju, statusu, vedenju) ne sodi v skupnost preostalih mater in žensk. Jane deluje odločno, a očitno je, da ima tudi ona za seboj bolj ali manj mračno preteklost.
Prvi del Majhnih laži se zdi obetaven predvsem zato, ker zna avtorska in režijska ekipa tako veliko iztržiti iz minimalnih dogodkov, dobrih dialogov, življenj (žensk). Vsi ti se zdijo na prvi pogled nepomembni, trivialni, celo nebistveni, a očitno je, da intimni detajli prinašajo neko splošno sporočilo – predvsem subtilno kritiko »idiličnih« malih okolij. TV-serija, ki se vsaj nekoliko spogleduje z Razočaranimi gospodinjami, po strukturi (umor, ki sproži potek zgodbe) pa na Prevaro, potrebuje zločin zato, da razgrne paleto ženskih usod, žensko psiho, ženski univerzum.
Eden od sklepov, ki jih ponuja ta nadaljevanka, je prav gotovo ta, da je očitno svet TV-serij tudi pribežališče za junakinje in igralke po štiridesetem letu, ki jim Hollywood ni najbolj naklonjen. Majhne laži kažejo, da so ženske srednjih let lahko dobra tema zgodbe, ki hkrati dozdevno odcvetelim zvezdnicam omogoča, da pokažejo svoj impresivni igralski razpon.
