Zmagovalec 9:06, poraženka Osebna prtljaga

Ko merimo ustvarjalno delo, si z objektivnimi merilci nimamo kaj pomagati. Nobene ciljne črte ni, na kateri bi stal časometer in do tisočinke sekunde izmeril čas tistega, ki bi jo prvi pretekel. Zato tudi odločitve še tako strokovne žirije, ki vzame precep ustvarjalna dela, ne more biti objektivna in ne more imeti vedno in v vsem prav. A ima obenem prav zato – vedno in v vsem prav.

Pa vendar. Ali je žirija letošnjega slovenskega filmskega festivala, ki je v soboto zvečer v portoroškem Avditoriju kadrirala njegovo sklepno dejanje, režiserju Igorju Šterku in filmu 9:06 neupravičeno podelila kar devet od sedemnajstih vesen? Odgovor je, da ni. In spet, ali je s tem, ko je filmu Osebna prtljaga Janeza Lapajneta namenila le nagrado za masko ter posebno priznanje igralki Špeli Rozin za nastop v tem v filmu, ker se je »po dolgih letih vrnila v slovenski film«, Osebni prtljagi storila krivico? Odgovor je, da je. Film Osebna prtljaga namreč ni film, ki bi ga lahko žirija nacionalnega festivala, kjer se v družbi igranih celovečercev poteguje le pet filmov, tako očitno spregledala. Nikakor nočem reči, da bi morala žirija nagrajevati po sistemu za vsakega nekaj, a njena (ne)gesta utegne o Osebni prtljagi povedati več, kot je v resnici hotela. Pove namreč, da je Lapajnetov film natanko tam, kjer je tudi (za)ostala konkurenca. Pa temu ni tako.

Šterk in Lapajne sta na letošnjem festivalu, če ostanemo pri igranih celovečercih, ne le pokazala največ, ampak bi pri obema lahko našli tudi približno enako predmetov potencialne kritike. Pri Šterku morda na račun prešibke čustvene sugestivnosti, preveč zaklenjene v vrhunsko zdizajnirano sliko in tiho, temačno atmosfero. Pri Lapajnetu je morda problem prerazvlečeno, malce duhamorno finale filma, ki prav zato, ker je finale, pač pušča pri gledalcu najmočnejši vtis. A v celoti gre kljub temu za celo vrsto vrhunsko zrežiranih in vsebinsko inventivnih ter v slovenskem filmu še ne videnih prizorov dinamike neke tragične družinske zgodbe.

Kakorkoli. Če pustimo nagrade ob strani, lahko za letošnji festival rečemo – to je poudarila tudi žirija –, da je bil njegov tekmovalni spored precej neuravnotežen in da je dal v isti koš filme, ki jih pač ni mogoče meriti z istimi vatli. Pa s tem ne merim le na mešanje televizijske in velikoplatne produkcije, dokumentarcev in igranih, kratkih in dolgih filmov. Po drugi strani smo videli nekaj dosežkov, ki so garant, da s slovensko kinematografijo le ni vse tako slabo in da se lahko kosa s tujo konkurenco.

Gotovo sta to zmagovalec in poraženec, 9:06 in Osebna prtljaga. Pa sicer neupravičeno spregledana Damjanova soba Jasne Krajinovič, dokumentarec o dvajsetletniku, ki po štirih letih zapora zaradi umora čaka na končanje prestajanja kazni. Igrani srednjemetražec Drugo dejanje študenta praške Famu Olma Omerzuja, v katerem spremljamo razpad mladega para. Srednjemetražna igrana Soba 408 Martina Turka, v kateri ljubimkata poročena ženska in samski moški. Apokaliptična likovna mojstrovinica Mihe Knifica Lovec oblakov. Duhovita miniaturka o sodobnem domačem proletariatu Kitajci prihajajo Gorana Vojnovića ... In tu sta vsaj še dva (a jih je več) študentska filma, nagrajeni Sestrična absolventke Kaje Tokuhisa, režijska bravuroznica o duhovih iz preteklosti, ki urejajo prihodnost, in Lasje, diplomski film Barbare Zemljič, ki lucidno pokaže, da stvari niso vedno take, kot se zdijo in da je realnost konstruktivnejša od sanj. Naj tako tudi ostane.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela.